Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za krizmeno mašo
Iz 61,1-3.6.8-9
Duh Gospoda Boga je nad menoj,
ker me je Gospod mazilil.
Poslal me je, da oznanim veselo vest ubogim,
da obvežem strte v srcu,
da okličem jetnikom prostost,
zapornikom osvoboditev,
da oznanim leto Gospodove milosti,
dan maščevanja našega Boga,
da potolažim vse, ki žalujejo,
da se obrnem k žalujočim na Sionu
in jim dam venec namesto pepela,
olje veselja namesto žalnega ogrinjala,
hvalnico namesto potrtega duha.
Imenovali se bodo Hrasti pravičnosti,
Gospodov nasad za njegovo poveličanje.
Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki,
služabniki našega Boga vam bodo rekli.
Bogastvo narodov boste uživali
in se ponašali z njihovo slavo.
Kajti jaz, Gospod, ljubim pravico
in sovražim krivičen rop.
Zvesto jim bom dal njihovo plačilo,
sklenil bom z njimi večno zavezo.
Njihov rod bo znan med narodi
in njihovi potomci med ljudstvi.
Vsi, ki jih bodo videli, bodo priznali,
da so zarod, ki ga je Gospod blagoslovil.
Raz 1,5-8
Milost vam in mir od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva priča, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.
Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko,
tudi tisti, ki so ga prebodli,
in zaradi njega se bodo bíli na prsi
vsi narodi na zemlji.
Da, amen.
Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.
Lk 4,16-21
Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi je šel v shodnico. Vstal je, da bi bral in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
»Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil,
da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da naznanim jetnikom oproščenje
in da bo slepim vrnjen vid,
da izpustim zatirane v prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.
Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«
Razlaga cerkvenih očetov
Origen pravi: »Jezus je šel v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Božji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem začenja obdobje mesijanskega zveličanja.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in človek«. Sv Ambrož pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija kažejo na trinitarični zveličavni načrt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzoč na svetu za osvoboditev jetnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nanaša na njegove čudeže, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na križanje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resničnost.«
Misli Benedikta XVI.
V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.
V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.
Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.
Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«
To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.
Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.
Misli papeža Frančiška
Odlomki homilije med krizmeno mašo v četrtek, 28. marca 2013
Ko so naši ljudje maziljeni z oljem veselja, se to opazi; na primer, ko gredo od maše z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico. Ljudje namreč z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki oznanjajo, ko ta doseže njihovo vsakdanje življenje, ko pride do obrobij realnosti, ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno vdorom tistih, ki ga hočejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker čutijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega življenja, njihove bolečine in veselja, stiske in upanja. In ko čutijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa, prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar želijo, da pride do Gospoda. Prošnje vernikov za molitev ali za blagoslov so znamenje, da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v prošnje. »Ko smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi. Vedno moramo poživljati milost in v vsaki prošnji, včasih tudi neprimerni, včasih zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti željo naših ljudi, da bi bili maziljeni z dišavnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo. Slutiti in čutiti, kot je Gospod čutil bridkost, polno upanja žene, ki je krvavela, ko se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi množice, ki ga obdaja z vseh strani, uteleša vso lepoto Aronove duhovniške obleke, z oljem, ki teče po njej. To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za oči, polne vere, te žene, ki je trpela. Učenci, bodoči duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v 'življenjski periferiji' vidijo samo površinskost množice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, čuti moč božjega maziljenja, ki prihaja do roba njegovega plašča.
Tako morajo tudi duhovniki izstopiti in doživeti svoje maziljenje, njegovo moč in odrešenjsko učinkovitost: »stopiti v 'periferije', kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki želi videti, kjer so ujetniki mnogih zlobnih vladarjev. Gospoda ne srečamo v samodoživljanju in samoopazovanju: tečaji samopomoči so lahko koristni, vendar pa živeti duhovniško življenje od enega do drugega tečaja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo pelagijanci, zmanjšamo moč milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga imamo, tistim, ki nimajo nič od ničesar.
Ob duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najboljše od našega ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovniškega srca. Kdor ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, počasi postaja upravitelj. Slednji 'je že prejel svoje plačilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljubeče zahvale, ki izvira iz srca. Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo žalostni duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje črede, ribiči ljudi. To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'. Res je, da nas vse ogroža tako imenovana kriza duhovniške identitete, je nadaljeval papež. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in v Gospodovem imenu vržemo mreže. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno pokaže kot čista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mreže polne samo, ko se jih vrže v imenu Njega, ki smo se mu izročili: Jezusa.
Homilija med krizmeno mašo, četrtek, 14. april 2022
V berilu iz preroka Izaija, ki smo ga poslušali, Gospod daje obljubo, ki je polna upanja, ki se nas zelo dotika: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga vam bodo rekli. […] Zvesto jim bom dal njihovo plačilo, sklenil bom z njimi večno zavezo« (61,6.8). Biti duhovniki je, dragi bratje, milost. Zelo velika milost, ki ni v prvi vrsti milost za nas, ampak za ljudi; in za naše ljudstvo je velik dar dejstvo, da Gospod sredi svoje črede izbere nekatere, ki bi skrbeli za njegove ovce na njim lasten način, kot očetje in pastirji. Gospod sam je tisti, ki izplača duhovnikovo plačo: »Zvesto jim bom dal njihovo plačilo.« (Iz 61,8) In vemo, da je On dober plačnik, čeprav ima svoje posebnosti, kot je, da najprej plača zadnjim in potem prvim: to je v njegovem slogu.
Berilo iz knjige Razodetja nam pove, kakšno je Gospodovo plačilo. To je njegova ljubezen in brezpogojno odpuščanje naših grehov za ceno njegove krvi, ki je bila prelita na križu: On, »ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta.« (1,5-6). Ni večjega plačila, kot je prijateljstvo z Jezusom, ne pozabite tega. Ni večjega miru, kot je njegovo odpuščanje, in to vsi vemo. Ni večje cene od njegove dragocene Krvi, za katero ne smemo dovoliti, da bi bila zaničevana z neprimernim ravnanjem.
Če beremo s srcem, dragi bratje duhovniki, so to Gospodova povabila, naj mu bomo zvesti, naj bomo zvesti njegovi zavezi, naj se pustimo ljubiti, naj si pustimo odpustiti; povabila niso samo za nas same, ampak da bi tako mogli s čisto vestjo služiti svetemu vernemu Božjemu ljudstvu. Ljudje si to zaslužijo in tudi potrebujejo. Lukov evangelij pa nam pove, da so bile potem, ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija pred svojimi ljudmi in sedel, »oči vseh v shodnici uprte vanj.« (4,20) Tudi Razodetje nam danes govori o očeh, ki so uprte v Jezusa zaradi neustavljive privlačnosti križanega in vstalega Gospoda, ki nas vodi k češčenju in priznanju: »Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji.« (1,7) Končna milost, ko se bo vstali Gospod vrnil, bo milost neposrednega spoznanja: vedeli ga bomo prebodenega, spoznali bomo, kdo je On in kdo smo mi, grešniki; nič več.
»Upirati oči v Jezusa« je milost, ki jo moramo kot duhovniki negovati. Ob koncu dneva je dobro pogledati Gospoda in da nam On pogleda v srce, skupaj s srci ljudi, ki smo jih srečali. Ne gre za preštevanje grehov, ampak za ljubeče zrenje, v katerem gledamo na svoj dan z Jezusovim pogledom in na ta način vidimo milosti dneva, darove in vse tisto, kar je storil za nas, da se zahvalimo. Prav tako mu pokažemo tudi svoje skušnjave, da bi jih prepoznali in jih zavrnili. Kot vidimo, gre za to, da bi razumeli, kaj je všeč Gospodu in kaj želi od nas tukaj in sedaj, v naši trenutni zgodovini.
In morda, če bomo vzdržali njegov pogled, poln dobrote, bomo od njega tudi dobili namig, naj mu pokažemo svoje malike. Tiste malike, ki smo jih kot Rahela skrili v gube svojega plašča, (prim. 1 Mz 31,34-35). Če pustimo, da Gospod gleda naše skrite malike – vsi jih imamo, vsi! –, nas to naredi močne pred njimi in jim vzame moč.
Gospodov pogled nam pokaže, da v njih v resnici poveličujemo sami sebe (prim. Kateheza, splošna avdienca 1. avgust 2018), kajti tja, v ta prostor, v katerem živimo, kot da bi bil ekskluziven, vdre hudič in doda nekaj zelo zlobnega: stori, da ne samo »ugajamo« sami sebi, ko razbrzda neko strast ali neguje neko drugo, pač pa nas tudi vodi, da z njimi, s temi skritimi maliki, nadomestimo prisotnost Božjih oseb, prisotnost Očeta, Sina in Duha, ki prebivajo v nas. To se dejansko zgodi. Čeprav nekdo zase pravi, da dobro loči, kaj je malik in kdo je Bog, v praksi jemljemo prostor Trojici, da ga damo demonu v neke vrste posrednem čaščenju: v takšnem, ki ga skriva, vendar nenehno posluša njegove govore in uživa njegove izdelke, tako da na koncu za Boga ne ostane niti en sam kotiček. On je namreč takšen, gre počasi naprej. Nekoč sem govoril o »lepo vzgojenih« demonih. Glede njih Jezus pravi, da so hujši od tistega, ki je bil izgnan. Vendar pa so lepo vzgojeni, pozvonijo na zvonec, vstopijo in korak za korakom prevzamejo hišo. Biti moramo pozorni, to so naši maliki.
In maliki imajo nekaj osebnega, neko osebno prvino. Kadar jih ne razkrinkamo, kadar ne pustimo, da nam Jezus pokaže, da v njih brez razloga iščemo sami sebe in da puščamo prostor, v katerega se vtihotapi Hudobec. Zapomniti si moramo, da demon zahteva, da izpolnjujemo njegovo voljo in mu služimo, vendar ne zahteva vedno, da mu služimo in ga neprenehoma častimo. Ne, on se zna gibati, je velik diplomat. Zadostuje mu, da od časa do časa prejme čaščenje, da dokaže, da je naš resnični gospod in se celo počuti kot bog v našem življenju in v našem srcu.
Z vami bi pri tej krizmeni maši rad podelil tri prostore skritega malikovanja, v katerih Hudobec uporablja svoje malike, da bi nam odvzel moč naše pastirske poklicanosti in nas postopoma ločil od blagodejne in ljubeče navzočnosti Jezusa, Duha in Očeta.
Prvi prostor skritega malikovanja se odpre tam, kjer je duhovna posvetnost, ki je »ponudba življenja, ki je kultura, kultura minljivega, kultura videza, kultura ličenja.« Njeno merilo je zmagoslavje, zmagoslavje brez Križa. Jezus moli, da bi nas Oče branil pred to kulturo posvetnosti. Ta skušnjava slave brez Križa nasprotuje Gospodovi osebi, nasprotuje Jezusu, ki se poniža v učlovečenju in ki je, kot znamenje nasprotovanja, edino zdravilo proti vsakemu maliku. Biti ubog z ubogim Kristusom in »ker je Kristus izbral uboštvo«, to je logika ljubezni in nobena druga. V današnjem evangeljskem odlomku vidimo, kako se Gospod postavi v svojo skromno kapelo in v svojo majhno vas, v vas vsega svojega življenja, da bi dal isto oznanilo, kot bo storil ob koncu zgodovine, ko bo prišel v svoji slavi, obdan z angeli. Naše oči morajo biti uprte v Kristusa, v tukaj in sedaj Jezusove zgodbe z menoj, kakor bodo takrat. Posvetnost iskanja lastne slave nas oropa navzočnosti ponižnega in ponižanega Jezusa, Gospoda, ki je blizu vsem; Kristusa, ki trpi z vsemi, ki trpijo, ki ga častijo naši ljudje, ki vedo, kdo so njegovi pravi prijatelji. Posvetni duhovnik ni nič drugega kot klerikaliziran pogan.
Drugi prostor skritega malikovanja se ukorenini tam, kjer se daje prvenstvo pragmatizmu številk. Tisti, ki imajo tega skritega malika, se prepoznajo po njihovi ljubezni do statistik, ki v razpravi lahko zbrišejo katero koli osebno potezo in dajo prednost večini, ki nazadnje postne merilo razločevanja, to je grdo. To ne more biti edini način delovanja in tudi ne edino merilo v Kristusovi Cerkvi. Ljudi ni mogoče »prešteti« in Bog ne daje Duha »na mero« (prim. Jn 3,34). V tej očaranosti s številkami v resnici iščemo sami sebe in smo zadovoljni zaradi nadzora, ki nam ga zagotavlja ta logika, ki je ne zanimajo obrazi in ni logika ljubezni, ljubi številke. Značilnost velikih svetnikov je, da se znajo umakniti, da pustijo ves prostor Bogu. Ta umik, ta pozaba nase in želja, da bi bili pozabljeni od vseh drugih, je značilnost Duha, ki nima svoje podobe preprosto zaradi tega, ker je ves Ljubezen, v kateri zažari podoba Sina, v njej pa podoba Očeta. Zamenjava njegove osebe, ki že sama po sebi ne želi »dajati videza« – ker nima podobe – je tisto, na kar meri malik številk, ki stori, da se vse »pokaže«, čeprav na abstrakten in računovodski način, brez učlovečenja.
Tretji prostor skritega malikovanja, ki je povezan s prejšnjim, je tisti ki se odpira s funkcionalizmom, zapeljivim področjem, v katerem so mnogi »bolj kot nad potjo navdušeni nad načrtom poti.« Funkcionalistična miselnost ne prenaša skrivnosti, stremi po učinkovitosti. Ta malik postopoma nadomesti Očetovo navzočnost v nas. Prvi malik nadomesti prisotnost Sina, drugi malik prisotnost Duha in tretji prisotnost Očeta. Naš Oče je Stvarnik, vendar ne nekdo, ki stvarem daje samo »delovanje«, ampak nekdo, ki »ustvarja« kot Oče, z nežnostjo, ko prevzame skrb za svoje ustvarjenine in dela za to, da bi človek postal bolj svoboden. Funkcionalist se ne zna veseliti milosti, ki jih Duh razliva na svoje ljudstvo, s katerimi bi se lahko nasičeval tudi kot delavec, ki zasluži svoje plačilo. Duhovnik s funkcionalistično miselnostjo ima svojo hrano, ki je njegov jaz. V funkcionalizmu puščamo ob strani češčenje Očeta v majhnih in velikih stvareh našega življenja in se zadovoljimo z učinkovitostjo svojih programov. Kakor je storil David, ki se je po Satanovi skušnjavi namenil, da bo preštel ljudstvo (prim. 1 Kr 21,2). To so zaljubljenosti v načrt poti, ne pa v pot.
V teh zadnjih dveh prostorih skritega malikovanja (pragmatizem številk in fukcionalizem) nadomestimo upanje, ki je prostor srečanja z Bogom, z empiričnim preverjanjem. Gre za držo pastirjeve domišljavosti, za držo, ki razkroji edinost ljudstva z Bogom in oblikuje novega malika, ki temelji na številkah in programih: malik »moje oblasti, naše oblasti«; naš program, naše številke, naši pastoralni načrti. Skrivati te malike (kot je storila Rahela) in jih ne razkrinkati v svojem vsakdanjem življenju škoduje zvestobi naše duhovniške zaveze in oslabi naš osebni odnos z Gospodom.
Dragi bratje, Jezus je edina pot, da se izognemo zmoti v védenju, kaj čutimo, kam nas vodi naše srce …; On je edina pot za dobro razločevanje, ko se soočimo z njim, vsak dan, kot bi tudi danes sedel v našo župnijsko cerkev in nam povedal, da se je danes izpolnilo vse, kar smo poslušali. Jezus Kristus, ki je bil znamenje nasprotovanja – kar ni vedno nekaj krutega in trdega, kajti usmiljenje je znamenje nasprotovanja, še veliko bolj pa je to nežnost – Jezus Kristus, pravim, stori, da se ti maliki razkrijejo, da vidimo njihovo navzočnost, njihove korenine in njihovo delovanje in jih Gospod tako lahko uniči; to je predlog: dati prostor, da bi Gospod lahko uničil naše skrite malike. Moramo se jih spominjati, biti pozorni, da se ponovno ne pojavi ljuljka teh malikov, ki smo jih znali skriti med gube našega srca.
Zaključil bi rad s prošnjo k sv. Jožefu, najčistejšemu očetu brez skritih malikov, naj nas osvobodi hrepenenja po posedovanju, saj je to hrepenenje po posedovanju rodovitna zemlja, na kateri rastejo ti maliki. Naj nam pridobi tudi milost, da ne bomo odnehali v naporni nalogi razločevanja teh malikov, ki jih tako pogosto skrivamo ali se skrivajo. Svetega Jožefa prav tako prosimo, naj tam, kjer dvomimo, kako stvari narediti bolje, posreduje za nas, da nam bo Duh razsvetlil presojo, kakor je razsvetlil njegovo, ko je bil v skušnjavi, da bi »skrivaj« (lathra) odslovil Marijo, tako da bi znali to, kar smo se naučili po postavi, s plemenitostjo srca podrediti ljubezni.
Homilija, četrtek, 6. april 2023
»Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18): s to vrstico se je začelo Jezusovo oznanjevanje in z isto vrstico se je začela Beseda, ki smo jo poslušali danes (prim. Iz 61,1). Na začetku je torej Gospodov Duh.
In o Njem bi rad danes premišljeval z vami, dragi sobratje, o Gospodovem Duhu. Kajti brez Gospodovega Duha ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti. On je protagonist in lepo je danes, na rojstni dan duhovništva, priznati, da je On izvor naše službe, življenja in življenjske moči vsakega Pastirja. Sveta Mati Cerkev nas namreč uči izpovedovati, da Sveti Duh »oživlja« , kot je zagotovil Jezus, rekoč: »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63); ta nauk je prevzel apostol Pavel, ki je zapisal, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), in govoril o »postavi Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Brez Njega tudi Cerkev ne bi bila živa Kristusova nevesta, ampak kvečjemu verska organizacija – bolj ali manj dobra; ne bi bila Kristusovo Telo, ampak tempelj, zgrajen s človeškimi rokami. Kako naj torej gradimo Cerkev, če ne izhajajoč iz dejstva, da smo »tempelj Svetega Duha«, ki »prebiva v nas« (prim. 1 Kor 6,19; 3,16)? Ne moremo ga pustiti zunaj hiše ali ga parkirati na kakšni pobožni coni. Vsak dan moramo reči: »Pridi, saj brez tvoje milosti, človek poln je bednosti.«
Duh Gospodov je nad menoj. To lahko reče vsakdo izmed nas; in ne gre za domišljavost, je resničnost, saj lahko vsak kristjan, posebno pa še vsak duhovnik, vzame za svoje besede, ki sledijo: »ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Bratje, brez zasluženja, po čisti milosti smo prejeli maziljenje, ki nas je naredilo za očete in pastirje svetega Božjega ljudstva. Zaustavimo se torej pri tem vidiku Duha: pri maziljenju.
Po prvem »maziljenju«, ki se je zgodilo v Marijinem telesu, se je Duh spustil nad Jezusa pri Jordanu. Po tem, kot pojasnjuje sv. Bazilij, »je bilo vsako [Kristusovo] dejanje izpolnjeno s sonavzočnostjo Svetega Duha«. V moči tega maziljenja je namreč oznanjal in delal znamenja, v moči maziljenja »je iz njega izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,19). Jezus in Duh vedno delujeta skupaj, kot bi bila dve roki Očeta - to pravi Irenej –, ki se iztezata k nam, nas objemata in dvigujeta. Z njima so bile zaznamovane naše roke, maziljene s Kristusovim Duhom. Da, bratje, Gospod nas ni samo izbral in poklical sem, tja in tja: v nas je izlil maziljenje svojega Duha, istega, ki je prišel nad apostole. Bratje, mi smo maziljenci.
Poglejmo torej nanje, na apostole. Jezus jih je izbral in na njegov klic so zapustili čolne, mreže, dom in tako dalje. Maziljenje z Besedo je spremenilo njihovo življenje. Navdušeno so hodili za Učiteljem in začeli oznanjati, prepričani, da bodo pozneje vršili še večje stvari; dokler ni prišla Pasha. Tam se je zdelo, da se je vse ustavilo: zatajili so Učitelja in ga zapustili. Ne bojmo se. Bodimo pogumni pri branju lastnega življenja in lastnih padcev. Prišli so do tega, da so zatajili in zapustili Učitelja, Peter je bil prvi. Sprijaznili so se s svojo neprimernostjo in ugotovili, da ga niso razumeli: besede »Ne poznam tega človeka« (Mr 14,71), ki jih je Peter poudarjal na dvorišču velikega duhovnika po zadnji večerji, niso samo impulzivna obramba, ampak priznanje duhovne nevednosti: on in drugi so morda pričakovali uspešno življenje ob Mesiju, ki je navduševal množice in delal čudeže, vendar niso prepoznali pohujšanja križa, ki je sesulo njihove gotovosti. Jezus je vedel, da sami tega ne bodo zmogli in zato jim je obljubil Tolažnika. In prav tisto »drugo maziljenje« na binkošti je preobrazilo učence in jih pripravilo na to, da so pasli Božjo čredo in ne več samih sebe. In to je protislovje, ki ga je potrebno razrešiti: ali sem pastir Božjega ljudstva ali samega sebe? In Duh je tisti, ki me uči poti. To ognjeno maziljenje je pogasilo njihovo vernost, ki je bila osredotočena na njih same in na njihove sposobnosti: ko so sprejeli Duha, so izhlapeli Petrovi strahovi in obotavljanja; Jakob in Janez, ki sta gorela od želje, da bi dala svoje življenje, sta nehala hrepeneti po častnih mestih (prim. Mr 10,35-45) – to je naš karierizem, bratje; drugi niso bili več zaprti in boječi v dvorani zadnje večerje, ampak so šli ven in postali apostoli v svetu. Duh je tisti, ki spreminja naše srce, ki ga postavi na drugačno raven.
Bratje, podobna pot zaobjema tudi naše duhovniško in apostolsko življenje. Tudi za nas je bilo prvo maziljenje, ki se je začelo s klicem ljubezni, ki nam je ukradel srce. Zaradi njega smo zapustili priveze in na to pristno navdušenje se je spustila moč Duha, ki nas je posvetil. Potem je v skladu z Božjimi časi za vsakega prišla velikonočna stopnja, ki označuje trenutek resnice. To je trenutek krize, ki ima različne oblike. Vsakemu se prej ali slej zgodi, da doživi razočaranja, napore in slabosti ob idealu, za katerega se zdi, da se izčrpava med zahtevami stvarnosti; medtem nastopi določena navajenost in zaradi nekaterih preizkušenj, ki bi si jih prej težko predstavljali, se zvestoba zdi bolj neudobna kot nekdaj. Ta stopnja – te skušnjave, te preizkušnje, ki smo jo imeli, jo imamo in jo bomo imeli vsi – predstavlja odločilen greben za tiste, ki so prejeli maziljenje. Človek lahko iz nje izide slabo, ko drsi proti določeni povprečnosti, se utrujen plazi v neki »normalnosti«, v katero se vrinejo tri nevarne skušnjave: skušnjava kompromisa, ko se zadovoljimo s tem, kar lahko naredimo; skušnjava nadomestkov, s katero se skušamo »napolniti« z nečim drugim kot je naše maziljenje; skušnjava malodušnosti – ki je najpogostejša –, ko gremo nezadovoljni naprej zaradi inercije. In v tem je veliko tveganje: medtem ko na videz vse ostaja enako – »Jaz sem duhovnik« –, se človek umika vase in skuša brezvoljno preživeti; vonj maziljenja ne odišavi več življenja in srce se ne širi, ampak se zavito v razočaranje oži.
Vendar pa ta kriza lahko postane preobrat za duhovništvo, »odločilna faza duhovnega življenja, v kateri se moramo dokončno odločiti med Jezusom in svetom, med junaštvom ljubezni in povprečnostjo, med križem in določeno blaginjo, med svetostjo in pošteno zvestobo verski obveznosti«. Ob koncu te slovesnosti boste prejeli v dar knjigo, ki obravnava ta problem: »Drugi klic«, gre za klasiko p. Voillauma, ki se dotika tega problema, preberite jo. Vsi moramo premisliti o tem trenutku našega duhovništva. Gre za blagoslovljen trenutek, v katerem smo, kot učenci ob veliki noči, poklicani, naj bomo »dovolj ponižni, da bomo priznali, da nas je premagal ponižani in križani Kristus, in da bomo privolili, da začnemo novo pot, pot Duha, vere in močne ljubezni brez utvar«. To je kairos, v katerem lahko odkrijemo, da »ni vse omejeno na to, da zapustimo čoln in mreže, da bi za določen čas sledili Jezusu, ampak zahteva, da gremo vse do Kalvarije, da sprejmemo njen nauk in sad, ter da gremo s pomočjo Svetega Duha vse do konca življenja, ki se mora dovršiti v popolnosti božanske Ljubezni«. S pomočjo Svetega Duha: za nas, tako kot za apostole, je čas »drugega maziljenja«; čas drugega klica, ki mu moramo prisluhniti, v katerem ne sprejmemo Duha na podlagi navdušenja svojih sanj, ampak na podlagi krhkosti naše resničnosti. To je maziljenje, ki poglobi resnico, ki omogoči Duhu, da mazili naše slabosti, naše napore, našo notranjo revščino. Tedaj maziljenje spet diši: po Njem, ne po nas. V tem trenutku se notranje spominjam nekaterih izmed vas, ki so – recimo temu – v krizi, ki so zbegani in ne vedo, kako nadaljevati pot, kako ponovno stopiti na pot v tem drugem maziljenju Duha. Tem bratom preprosto pravim: pogum, Gospod je večji od tvojih slabosti, od tvojih grehov. Zaupaj se Gospodu in dopusti, da te pokliče drugič, tokrat z maziljenjem Svetega Duha. Dvojno življenje ti ne bo pomagalo; to, da vse vržeš skozi okno pa tudi ne. Glej naprej.
Homilija, četrtek, 28. marec 2024
»Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj« (Lk 4,20). Ta prehod v evangeliju vedno naredi vtis, saj predstavlja prizor, v katerem si predstavljamo trenutke tišine, ko so bili pogledi z neko mešanico čudenja in nezaupanja osredotočeni na Jezusa. Vsekakor pa vemo, kako se je končalo. Potem ko je Jezus razkrinkal lažna ?napačna pričakovanja svojih rojakov, so vsi v shodnici »pobesneli« (Lk 4,28), šli ven in ga izgnali iz mesta. Njihove oči so bile osredotočene na Jezusa, toda njihova srca se niso bila pripravljena spremeniti na njegovo besedo. Tako so izgubili življenjsko priložnost.
Toda nocoj, na veliki četrtek, se zgodi drugačna izmenjava pogledov. Protagonist je prvi Pastir naše Cerkve, Peter. Tudi on na začetku ni zaupal Gospodovi »razkrinkajoči« besedi, ki mu jo je namenil: »Trikrat me boš zatajil« (Lk 22,61-62). Zato je Jezusa »izgubil izpred oči« in ga ob petelinjem petju zatajil. Ko pa se je takrat »Gospod obrnil in se zazrl« vanj, se je »spomnil besede, ki mu jo je Gospod rekel [...] In šel je ven ter se bridko zjokal« (Lk 22,61-62). Njegove oči so zalile solze, ki so privrele iz ranjenega srca in ga osvobodile lažnih prepričanj in opravičevanj Ta grenak jok mu je spremenil življenje.
Jezusove besede in geste Petra leta več let niso premaknile od njegovih pričakovanj, podobnih pričakovanjem prebivalcev Nazareta. Tudi on je čakal na političnega in mogočnega, močnega in odločnega Mesija in je ob soočenju s pohujšanjem šibkega Jezusa, ki so ga aretirali, ne da bi se upiral, izjavil: »Ne poznam ga!« (Luka 22,57). In res je, ni ga poznal. Spoznavati ga je začel, ko je v temi zatajitve naredil prostor solzam sramu, solzam kesanja. In zares ga bo spoznal, ko se bo, »užaloščen, ker ga je že tretjič vprašal: "Ali me ljubiš?", popolnoma prepustil prežeti Jezusovemu pogledu. Tedaj bo iz »ne poznam ga«, prešel na besede: »Gospod, ti vse veš« (Jn 21,17).
Dragi bratje duhovniki, ozdravitev Petrovega srca, ozdravitev apostola, ozdravitev pastirja se zgodijo, ko ranjen in skesan dovoli, da mu Jezus odpusti. To gre skozi solze, grenak jok, bolečino, ki mu dopusti, da ponovno odkrije ljubezen. Zato želim z vami podeliti nekaj misli o enem izmed vidikov duhovnega življenja, ki se ga precej pušča ob strani, vendar pa je bistven. Danes ga ponovno predlagam z besedo, ki je morda zastarela, a verjamem, da nam bo dobro dela, če jo bomo ponovno odkrili: skrušenost.
Beseda prikliče zbadanje. Skrušenost pride iz »zbadanja srca«, iz preboda, ki ga rani ter povzroči solze kesanja. Pri tem nam pomaga dogodek, ki se spet tiče sv. Petra. Ta je, presunjen s pogledom in besedami vstalega Jezusa, na binkoštni dan, ko je očiščen in vnet od Duha, prebivalcem Jeruzalema oznanil: »Tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa« (prim. Apd 2,36). Poslušalci so skupaj začutili zlo, ki so ga storili, in pa tudi zveličanje, ki jim ga daje Gospod, in »ko so to slišali – pravi besedilo –, jih je zbodlo v srce« (prim. Apd 2,37).
Poglejte, kaj je skrušenost. Ne gre za občutek krivde, ki te vrže na tla, niti za skrupuloznost, ki te ohromi, ampak za blagodejno zbadanje, ki žge v notranjosti in zdravi, ker se srce, ko vidi lastno zlo in se prizna za grešnika, odpre, sprejme delovanje Svetega Duha, živo vodo, ki ga zgane, da začnejo polzeti solze po obrazu. Kdor odvrže masko in dopusti, da ga Bog pogleda v srce, prejme dar teh solza, najsvetejšo vodo po krstni vodi. Dragi bratje duhovniki, danes vam želim tega.
Vendar pa moramo prav razumeti, kaj pomeni jokati nad seboj. To ne pomeni, da se smilimo sami sebi, kot smo pogosto skušani, da bi počeli. To se zgodi na primer, ko smo razočarani ali zaskrbljeni zaradi svojih neizpolnjenih pričakovanj, zaradi nerazumevanja s strani drugih, morda celo sobratov in predstojnikov. Ali ko zaradi čudnega in nezdravega užitka duše radi premlevamo krivice, ki smo jih prejeli, sami sebe pomilujemo, misleč, da nismo prejeli, kar smo si zaslužili, in si domišljamo da nam prihodnost lahko priskrbi le nenehna negativna presenečenja. To je – nas uči sveti Pavel – žalost po svetu, v nasprotju s tisto po Bogu.
Jokati nad seboj pa pomeni, resno se kesati, ker smo z grehom razžalostili Boga. pomeni priznati, da smo vedno v dolgovih in nikoli v dobrem; gre za priznanje, da sem izgubil pot do svetosti, ker nisem ohranil vere v ljubezen Tistega, ki je dal svoje življenje zame. Gre za to, da gledam vase in se obtožujem svoje nehvaležnosti in nestanovitnosti ter z žalostjo premišljujem o svoji dvoličnosti in zlaganosti. Gre za to, da se spustim v globino svoje hinavščine. Klerikalna hinavščina, dragi bratje, je tista hinavščina, v katero lahko tako zelo zdrsnemo. Da nato dvignem svoj pogled na Križanega in dopustim, da me gane njegova ljubezen, ki vedno odpušča in ponovno dviguje, ki nikoli ne pusti razočaranih pričakovanj tistih, ki zaupajo vanj. Tako solze še naprej padajo in čistijo srce.
Skrušenost namreč zahteva napor, vendar povrne mir. Ne povzroča tesnobe, ampak lajša dušo bremen, ker deluje v rani greha in nas pripravlja, da prav tam prejmemo ljubkovanje Gospoda, ki preoblikuje srce, ko je omehčano zaradi solz »potrto in pobito« (Ps 51,19. Skrušenost je torej protistrup za sklerokardijo, tisto zakrknjenost srca, ki jo je Jezus tako obsodil (prim. Mr 3,5; 10,5). Srce namreč brez kesanja in solz postane trdo, suženj navad, potem netolerantno do težav in brezbrižno do ljudi, nato hladno in skoraj brezčutno, kot zavito v nezlomljivo lupino, nazadnje kamnito. A kakor kapljica razjeda kamen, tako solze počasi razjedajo otrdela srca. Tako smo priča čudežu žalosti, dobre žalosti, ki vodi v sladkost.
Sedaj razumemo, zakaj duhovni učitelji vztrajajo pri obžalovanju. Sveti Benedikt nas vsak dan vabi, naj »s solzami in stokanjem priznamo Bogu svoje pretekle grehe«, in pravi, da z molitvijo »ne bomo uslišani zaradi svojih besed, ampak zaradi čistosti srca in obžalovanja, ki prikliče solze«. In če za svetega Janeza Zlatoustega ena sama solza pogasi žerjavico grehov, nam Hoja za Kristusom priporoča: »Prepusti se obžalovanju srca«, saj se »zaradi lahkotnosti srca in brezbrižnosti svojih pomanjkljivosti pogosto ne zavedamo gorja svoje duše«. Skrušenost je zdravilo, ker nas vrne k resnici o nas samih, tako da globina tega, da smo grešniki, razkrije neskončno večjo resničnost, da nam je odpuščeno. Zato ne preseneča izjava Izaka iz Niniv: »Kdor pozabi na mero lastnih grehov, pozabi na mero božje milosti do njega«.
Res je, vsako naše notranje prerojenje vedno izhaja iz srečanja med našo bedo in njegovim usmiljenjem, gre skozi naše uboštvo duha, ki omogoča Svetemu Duhu, da nas obogati. Močne izjave mnogih duhovnih učiteljev je mogoče razumeti v tej luči. Pomislimo na paradoksalne besede svetega Izaka: »Kdor pozna svoje grehe [...], je večji od tistega, ki z molitvijo obuja mrtve. Kdor eno uro joče nad seboj, je večji od tistega, ki celemu svetu služi s kontemplacijo [...]. Tisti, ki mu je dano spoznati samega sebe, je večji od tistega, ki mu je dano videti angele«.
Bratje, vrnimo se k sebi in se vprašajmo, koliko obžalovanja in solz je prisotnih v našem spraševanju vesti in v naši molitvi. Vprašajmo se, ali je z leti solz več. S tega vidika je dobro, da se zgodi obratno v primerjavi z biološkim življenjem, v katerem, ko odraščaš, manj jokaš kot v otroštvu. V duhovnem življenju, kjer je pomembno postati otrok (glej Mt 18,3), tisti, ki ne jokajo, nazadujejo, se v sebi starajo, medtem ko tisti, ki dosežejo preprostejšo in intimnejšo molitev, sestavljeno iz adoracije in ganjenosti pred Bogom, zorijo. Takšen se vedno manj veže nase in vedno bolj na Kristusa in postaja ubog v duhu. Tako se čuti bližje ubogim, Božjim ljubljencem, ki jih je prej – kot piše sveti Frančišek v svoji oporoki – držal na razdalji, ker je bil v grehu, a katerih družba je zatem postala iz grenkobe sladka. In tako se tisti, ki obžaluje v svojem srcu, vedno bolj počuti kot brat z vsemi grešniki na svetu, brez videza večvrednosti ali ostrih sodb, ampak z željo po ljubezni in poboljšanju.
Poglejte, tu je še ena značilnost obžalovanja: solidarnost. Učljivo srce, opogumljeno z duhom blagrov, postane naravno nagnjeno k obžalovanju za druge. Namesto da bi se jezilo in pohujševalo zaradi zla, ki so ga storili bratje, joče za njihovimi grehi. Zgodi se nekakšen preobrat, kjer se naravna težnja po popustljivosti do sebe in neprilagodljivosti do drugih obrne in po Božji milosti človek postane strog do sebe in usmiljen do drugih. In Gospod išče, zlasti med njemu posvečenimi, tiste, ki objokujejo grehe Cerkve in sveta, da postanejo orodje priprošnje za vse. Koliko junaških pričevalcev v Cerkvi nam kaže to pot! Pomislimo na menihe v puščavi, na vzhodu in zahodu; na nenehno priprošnjo, sestavljeno iz stokanja in solz, na svetega Gregorja iz Nareka; na frančiškanske žrtvice za neljubljeno Ljubezen; na duhovnike, kot je bil arški župnik, ki so živeli spokorno za zveličanje drugih. Dragi bratje, to ni poezija, to je duhovništvo!
Dragi bratje, od nas, svojih pastirjev, Gospod ne zahteva zaničljivih sodb do tistih, ki ne verujejo, temveč ljubezen in solze za tiste, ki so daleč. Težke situacije, ki jih vidimo in doživljamo, pomanjkanje vere, trpljenje, ki se ga dotikamo, v stiku s skrušenim srcem ne vzbujajo odločnosti v sporu, ampak vztrajnost v usmiljenju. Kako zelo moramo biti osvobojeni osornosti in očitkov, sebičnosti in ambicij, togosti in nezadovoljstva, da zaupamo in se zaupamo Bogu ter v njem najdemo mir, ki rešuje pred vsakim viharjem! Častimo, prosimo in jokamo za druge. Tako bomo dovolili Gospodu delati čudeže. In ne bojmo se: presenetil nas bo!
Naši službi bo to koristilo. Danes, v sekularni družbi, tvegamo, da smo zelo aktivni in se hkrati počutimo nemočni, zaradi česar izgubimo navdušenje in pridemo v skušnjavo, da bi »potegnili vesla v barko«, se zaprli v pritoževanje in pustili, da veličina problemov prevlada nad veličino Boga. Če se to zgodi, postanemo zagrenjeni in ostri, vedno opravljamo, vedno najdemo priložnost, da se pritožujemo. Če pa se zagrenjenost in skrušenost ne obračata na svet, ampak na lastno srce, nas bo Gospod obiskal in nas ponovno dvignil. Kot nas poziva Hoja za Kristusom: »Ne nosite v sebi tujih zadev, niti se ne obremenjujte s tem, kar počnejo najvidnejši ljudje; raje vedno pazite predvsem nase in svoje opozorilo naslovite predvsem nase, prej kot drugim osebam, tudi bližnjim. Ne bodi žalosten, če nisi deležen naklonjenosti ljudi; kar pa naj te teži, žalosti, je spoznanje, da nisi povsem in zagotovo na poti dobrega.«
Nenazadnje bi rad poudaril bistveni vidik: skrušenost ni toliko sad naše vadbe, ampak je milost in kot tako jo je treba prositi v molitvi. Kesanje je božji dar, je sad delovanja Svetega Duha. Da bi olajšal njegovo rast, podelim dva majhna nasveta. Prvi je, da na življenje in klic ne gledamo z vidika učinkovitosti in neposrednosti, vezanega samo na današnji dan in njegove nujnosti ter pričakovanja, temveč na preteklost in prihodnost kot celoto. Na preteklost tako, da se spominjamo Božje zvestobe – Bog je zvest –, spominjamo njegovega odpuščanja, ki nas zasidra v njegovo ljubezen. Na prihodnost tako, da mislimo na večni cilj, h kateremu smo poklicani, na končni cilj našega obstoja. Razširitev obzorja pomaga razširiti srce in spodbuja, da se k sebi vrnemo z Gospodom in živimo skrušenost. Drugi nasvet, ki je posledica prvega: ponovno odkrijmo potrebo, da se posvetimo molitvi, ki ni dolžnostna in funkcionalna, ampak svobodna, mirna in dolgotrajna. Brat, kakšna je tvoja molitev? Vrnimo se k adoraciji in molitvi srca. Ponavljamo: Jezus, Božji sin, usmili se me grešnika. Božjo veličino začutimo v svoji nizkosti kot grešniki, da se zazremo vase in pustimo, da gre njegov pogled skozi nas. Ponovno bomo odkrili modrost svete Matere Cerkve, ki nas vedno uvaja v molitev s klicem ubogega, ki kliče: O Bog, pridi in me reši.
Preljubi, ponovno se vrnimo k svetemu Petru in njegovim solzam. Oltar nad njegovim grobom nam bo pomagal, da pomislimo, kolikokrat mi, ki vsak dan izrekamo: »Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas«, razočaramo in žalostimo Njega, ki nas ljubi do te mere, da naše roke naredi za orodje svoje navzočnosti. Zato je dobro, da si naredimo za lastne tiste besede, s katerimi se šepetaje pripravljamo: »Sprejmi nas Gospod ponižne in skesane«, in še: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov«. V vsem bratje, nas tolaži gotovost, ki nam jo danes daje Beseda: Gospod, posvečen z maziljenjem (glej Lk 4,18), je prišel, »da poveže strte v srcu« (Iz 61, 1). Če torej srce poči, ga lahko previje in ozdravi Jezus. Hvala vam, dragi duhovniki, hvala za vaše odprto in učljivo srce; hvala za vaš trud in hvala za vaše solze; hvala, ker prinašate čudež Božjega usmiljenja bratom in sestram našega časa. Vedno odpuščajte, bodite usmiljeni. Dragi duhovniki, naj vas Gospod potolaži, potrdi in vam povrne. Hvala.
