Mogočniki in zavrženi, vsi s Frančiškom v objemu bratstva

Paolo Ruffini

Vsi. Danes so bili na Trgu svetega Petra res vsi. Bil je tako poln ljudi, da ni bilo prostora za nikogar več. Polna je bila ulica Via della Conciliazione, ulice okoli nje in ob poti do bazilike Marije Velike. Tam so bili vsi, vsi.  Kot je papež Frančišek tolikokrat ponavljal, od svetovnega dneva mladih do svojega zadnjega pozdrava na dan Gospodovega vstajenja: »Vsem blagoslovljeno veliko noč.«

Zbrani so bili stari in mladi, nekajmesečni otroci, ki so jih starši pripeljali, da bi bili s svojimi mladimi življenji priče posebnega trenutka. Bilo je tudi veliko, zelo veliko najstnikov, kot da bi bili poklicani sprejeti pričevanje vere od papeža, ki je znal govoriti njihov jezik in ki jih je spodbujal, naj verujejo, upajo in sanjajo, naj dokažejo, da je mogoče živeti v miru in korak za korakom graditi boljši svet. Na lastne oči so videli, da upanje, ki jih je pripeljalo na jubilej, presega smrt. Zbrani so bili številni duhovniki, ki so somaševali.  Škofje, kardinali, krščeni laiki. Drug drugega so potrjevali v veri. Navzoči so bili bogati mogočneži tega sveta in revni, ki so pozdravljali Frančiška in razmišljali o tem, kakšna bo prihodnost. Med njimi so bili tudi neverujoči ali verniki drugih religij. Prijatelji in tudi sovražniki.

Vsi so prisluhnili Petrovim besedam: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega.«

Ob homiliji kardinala Reja so se vsi spomnili Frančiškovih besed o miru, o vojni, ki je vedno poraz, in o bratstvu, ki ga tako pogosto zanikamo; o potrebi, da razumemo, da se nihče ne reši sam, in o Cerkvi kot poljski bolnišnici, domu z odprtimi vrati. Za vse.

Vsi so bili prisotni, danes so zares bili tukaj vsi. Kot takrat med pandemijo, ko je bil Trg svetega Petra napolnjen le s prisotnostjo papeža Frančiška, ves svet – res ves svet – pa povezan prek komunikacijskih sredstev. Pod nebom brez oblakov se je na skrivnosten način razkrivala preprosta skrivnost občestva, ki združuje vse človeštvo, vse Božje ljudstvo, združeno v enem samem objemu. Pred očmi vseh. Kot da bi šlo za premirje na nek poseben dan, praznični dan. Na dan, ko so skrivnosti rožnega venca slavne skrivnosti. Na dan, ko se žalost spremeni v pesem. Ko se obhajata smrt in življenje skupaj. Smrt in vstajenje.

To so pomenili tudi spontani aplavzi ob krsti, ki je bila postavljena v medsebojno slovo: prej nasvidenje kot slovo. In kot znamenje skupne zavezanosti, ki se nanaša na vse in iz katere ni nihče izključen.