16 let od potresa v L’Aquili. Nadškof D’Angelo daroval sveto mašo za žrtve

Vatican News

V prvem delu homilije se je zaustavil ob evangeljskem odlomku o grešnici, ki ji je odpuščeno. Ta nam po njegovih besedah pomaga razumeti Jezusov slog in sporočilo. »Ženo privedejo, da bi ji sodili in jo usmrtili. Ob tej zahtevi Jezus molči, ob ponavljajočem se vprašanju pa vstane in odgovori s predlogom: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen." Toda vsi navzoči so odšli. Nato Jezus z ženo začne dialog, ki se konča z besedami: "Pojdi in ne greši več." Ta beseda "pojdi" začne nov proces življenja: ne gre za preprosto etično-moralno odpuščanje, ampak za veliko več; žena iz stanja smrti zdaj začne ponovno živeti, povrnjeno ji je dostojanstvo. Jezus to situacijo obsodbe in smrti spremeni v novo življenje: "Ne greši več." To povabilo k spremembi ni omejeno zgolj na etično ravnanje, ampak ženi daje novo perspektivo, ji omogoči prenovljeno bivanje, pred njo odpira novo obzorje, odpira pot upanju.« Ob tem se je nadškof navezal na prvo berilo iz preroka Izaija, ki pravi: »Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate? Da, v puščavi napravim pot, v pustinji reke. … da napojim svoje ljudstvo, svoje izvoljeno (Iz 43,19-20)«. Nadškof je spomnil, da to priča o dejstvu, da »Bog iz krajev smrti daje vzkliti novemu življenju, v puščavi pogasi žejo "svojih izvoljencev"; mi smo njegovi izvoljenci, tisti, ki jih napaja ta voda Upanja. Naše življenje, četudi zaznamovano s sušo trpljenja in bolečine, v Kristusu najde novo moč, On obnovi našo pot, kadar ta obstane.«

V nadaljevanju homilije je msgr. D’Angelo ob spominu na potres, ki je pred šestnajstimi leti prizadel skupnost v L’Aquili, dejal, da je le-ta poklicana, da gleda naprej. »Pot, ki smo jo prehodili v teh letih, je bila naporna in včasih neravna, ni bila lahka; zdaj pa se na našem ozemlju odpira nova prihodnost, ki je rezultat skupnega in stalnega dela, ki je zahtevalo in še vedno zahteva prispevek vsakega izmed nas; vsak od nas je poklican, da naredi svoj delež,« je spomnil nadškof ter dodal, da je v upanju, ki se rojeva iz vere, »mogoče gledati naprej in pri tem uporabiti modrost in um, katerih cilj je dobro skupnosti«. Izpostavil je pomen obnove umetniške in arhitekturne dediščine, še pomembnejše pa je, da bi postali »protagonisti obnove duha. Lepota, ki jo najdemo v strukturah in našem kulturnem izročilu, podedovanem od naših očetov, je za nas bogastvo človeštva; dar, ki nam je bil izročen ter iz katerega zajemamo najvišje in najgloblje človeške vrednote in ga moramo prenesti svojim otrokom,« je še poudaril in nadaljeval: »Velika noč pomeni prehod in v naši skupnosti ga doživljamo, saj v veri zadnja beseda ni trpljenje in smrt, ampak Življenje. Proces, ki se je začel, priča o tem ponovnem rojstvu, vendar ga je treba še okrepiti, zlasti z vidika gradnje vedno bolj harmonične in mirne skupnosti. Napaja nas Očetova ljubezen, ki vedno ustvarja novo življenje, in spričo moči njegove milosti utihne vsaka nevšečnost, po Njegovem delovanju lahko vzklije celo puščava.«

Besede svetega Pavla v drugem berilu pa nam po metropolitovih besedah pomagajo razumeti moč življenja, ki prihaja od Kristusa. »Kot človek vere in zvest izročilu gre tako daleč, da pravi: "Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa (Flp 3,8)." V veri se nas dotakne ta vzvišenost Življenja, z Njim se nam odpre nova bivanjska pot. Smrt za nas ne predstavlja vrat, ki se zaprejo, ampak pot, ki se odpira, saj je milost vstajenja življenjska moč, ki prebiva v nas in ne pozna meja časa, ampak je usmerjena v večnost. Ta perspektiva ni kronološka, ampak je opredeljena v občestvu z Bogom, in prav ta združitev nas odpira v prihodnost. Hrepenenje po prihodnosti, zmožnost, da se ne vdamo, da se ne predamo, je Božji dar, zato lahko razmišljamo in načrtujemo jutrišnji dan zaradi delovanja Gospoda, ki je navzoč v zgodovini.«

Ob koncu homilije je nadškof L’Aquile povabil, da bi vsi sprejeli »to seme življenja, ga pretvorili v dela, dali na razpolago svoje talente, da bi zgradili boljšo prihodnost, v kateri bo vsak posameznik lahko cenjen, celotna skupnost pa bo našla popolno harmonijo in spokojnost. V tem načrtu ponovnega rojstva nihče ni izključen, vsak je odgovoren, vsak je poklican osebno prispevati. Če v sebi prisluhnemo in damo prostor temu hrepenenju po Življenju, nam bo zagotovo uspelo narediti izjemne stvari,« je sklenil svoje razmišljanje msgr. D’Angelo.