»Jasmin«, dom za pomoč družinam z bolnimi otroki
Vatican News
Dom za družine, ki so daleč od doma, se imenuje »Jasmin«. Nahaja se v neposredni bližini Vatikana in blizu pediatrične bolnišnice Bambino Gesù. Gre za 250 kvadratnih metrov veliko stanovanje v prvem nadstropju župnijske zgradbe. Njegova vrata so odprta za družine z vsega sveta, ki skozi vso leto prihajajo v Rim, da bi se njihovi otroci lahko zdravili v otroški bolnišnici Bambino Gesù.
Počutiti se kot doma
»Ko vstopiš v dom Jasmin, te preseneti vonj po hrani, ki so jo skuhale mame,« z nasmehom pove Adelaide, ena od prostovoljk. Stanovanje ima veliko kuhinjo, prijetno opremljeno dnevno sobo in teraso ter štiri sobe, ki imajo vsaka svojo kopalnico in kjer je v vsaki prostora za največ tri osebe. Otroci, ki prihajajo, so stari od 3 do 17 let in v povprečju ostanejo približno šest mesecev. »Želeli smo, da bi prostor bil čim bolj podoben domu in zares vir miru za tiste, ki so tu,« pojasnjuje Marina, vodja karitativnih dejavnosti v župniji. Od odprtja doma si župnijska skupnost in zlasti prostovoljci, vključeni v pobudo, prizadevajo sprejeti družine z držo upanja, nudijo podporo in občutek normalnosti v življenjskem obdobju, ki je za družine z bolnimi otroki vse prej kot normalno.
Štefan, ki se bori z levkemijo
V »Jasminu« trenutno biva 6-letni Štefan z mamo Lanailo, ki se v bolnišnici že leto in pol zdravi za levkemijo. Prihajata iz Romunije in upata, da se bosta čez mesec dni lahko vrnila domov, pove 37-leta mama in z ganjenostjo pripoveduje o »preveliki« pomoči, ki sta jo s sinom deležna. »Prostovoljci so vsak dan tukaj, če karkoli potrebujemo: besedo, objem ... Težko bo iti domov in vse to zapustiti, saj smo postali kot družina,« pove Lanaila. »Na začetku nisem govorila italijansko. Težko je priti v drugo državo, kjer ne razumeš jezika, celo v bolnišnici. Toda tukaj so zelo dobri, nudijo ti podporo in tisto človeško toplino, da se počutiš kot doma.«
Odziv na potrebe
Pobuda je nastala kot odgovor na potrebe na tem območju. Župnija je namreč pet minut vožnje oddaljena od pediatrične bolnišnice in povezana z različnimi ustanovami v italijanski prestolnici, v katerih so nastanjeni mali bolniki in njihove družine. Cerkev svetega Gregorja VII. vodijo frančiškani, ki so dali na razpolago prostore, prenovljene posebej za ta namen. Osebe, ki so nastanjene v domu, so del župnijskega življenja. Sprejemajo družine vseh veroizpovedi in narodnosti. Gostili so že osebe iz Venezuele, Albanije, Etiopije in celo Vietnama.
Upanje družin
V tem jubilejnem letu, ki je posvečeno upanju, so nekateri romarji obiskali dom in prisluhnili pričevanjem družin. Starši z romarji spregovorijo o upanju v okrevanje svojih otrok, nenadomestljivi pomoči pri nastavitvi, kar je v primerih dolgotrajnega zdravljena izven domačega kraja ali države še kako pomembno, ter seveda o bližini in domačnosti, ki ju sredi skrbi in bolečine najdejo v »Jasminu«.
Poleg prostovoljcev se posebna vez ustvari tudi med samimi družinami, ki živijo skupaj in si delijo težave. »Med seboj se morajo uskladiti in morda govorijo različne jezike, vendar se kmalu zatem ustvari harmonija. V tistem trenutku to postane njihova družina in si med seboj pomagajo. Govorijo jezik ljubezni in tudi trpljenja,« pove Marina. »Upanje na ozdravitev tujega otroka je upanje na ozdravitev lastnega otroka. Strah, da bi šlo kaj narobe pri enem otroku, postane strah tudi za drugega. To je zelo tesna in intimna vez.« Lanaila dodaja, da v svojem srcu ves čas ohranja upanje, tako za svojega sina kot za druge otroke, ki so v domu: »Upanje je vedno v naših srcih, vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo.«
Ustvariti občutek normalnega življenja
V stanovanju se nahaja tudi majhna pisarna, kjer je vedno prisoten eden od 25 prostovoljcev. »Hodimo po prstih,« pojasnjuje Marina, »tam smo, da konkretno pomagamo, pa tudi, da preprosto prisluhnemo ali nudimo podporo v težavah. Vedno v skladu z željami staršev.« Adelaide spomni na starejšega gospoda, ki ga imenuje »dedek iz župnije«, ki je družinam pomagal tako, da jim je kupil čistila in jih odpeljal v bolnišnico. Ali pa mlade prostovoljce, vrstnike bolnega dečka, ki so ga vabili na zabave in igre tudi zunaj župnije. Ali pa otroka iz Vietnama, ki je med bivanjem v Rimu lahko hodil v šolo in obiskoval pouk z otroki nekaterih prostovoljcev. »To je duh “Jasmina”: poskusiti ustvariti občutek normalnega življenja, prijateljstva, ki ni povezano z boleznijo, ampak z življenjem v skupnosti,« pravi prostovoljka Marina.
Molitvena podpora širše skupnosti
Poleg neposredno vključenih prostovoljcev pa te družine podpira tudi širša župnijska skupnost, začenši z molitvijo. »Vsi, ki obiskujejo cerkev svetega Gregorja VII., vedo za to hišo. Nekateri verniki me posebej sprašujejo, kdo je najbolj potreben, da lahko molijo zanj,« poudari Adelaide. Ta občutek solidarnosti z molitvijo presega tudi verske razlike. Lanaila je na primer pravoslavna in v sobi, ki si jo deli s Štefanom, je obesila ikone, ki jo spominjajo na dom. Za eno od podob Device Marije je pritrjena oljčna vejica. »Jaz sem pravoslavna, tukaj je katoliško, ampak Bog je v vseh stvareh,« pravi in poudarja tudi bližino župnika in frančiškanov.
Ko otroka premaga bolezen
Podporo skupnosti je bilo čutiti zlasti takrat, ko so nekateri otroci podlegli bolezni in umrli. »Izgubili smo otroke in to je seveda tragedija za družino, pa tudi za nas, saj se tako prekine odnos, ki ga s težavo gradimo. To je velika bolečina,« pravi Marina. Kot pojasnjuje, so vsi prostovoljci pripravljeni na tak dogodek: »Vsi se zanimajo, sodelujejo in žalujejo. Ko pridejo ti trenutki, poskrbimo, da smo tam za družine, tudi za otroke, ki se včasih zavedajo, da so tik pred koncem. Tam smo zato, da staršev v tem času ne pustimo samih. Seveda, če je to mogoče in če to želijo.«
