Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. postno nedeljo

Iz 43,16-21

Tako govori Gospod, 
ki utira pot skozi morje 
in stezo skozi deroče vode, 
ki vodi v boj vozove in konje, 
vojsko in veljake hkrati: 
Zdaj ležé, ne vstanejo več, 
stleli so kakor stenj in ugasnili. 
Ne spominjajte se prejšnjih reči, 
ne mislite na nekdanje dogodke. 
Glejte, novo stvar storim, 
zdaj klije. Je ne poznate? 
Da, v puščavi napravim pot, 
v pustinji reke. 
Slavile me bodo poljske živali, 
šakali in noji, 
da sem dal vodo v puščavi, 
reke v pustinji, 
da napojim svoje ljudstvo, svoje izvoljeno; 
to ljudstvo, ki sem ga zase upodobil, 
da bodo pripovedovali mojo hvalo.

Flp 3,8-14

Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.

Jn 8,1-11

Jezus pa je šel na Oljsko goro. Zjutraj je spet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel ter jih učil. Pismouki in farizeji pa so pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju; postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Ona pa je rekla: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Razlaga cerkvenih očetov

Iz 43,16-21 
Evzebij iz Cezareje pravi: »Bog je uničil Babilon podobno, kot je porazil Egipčane, vendar pa želi Gospod usmeriti pozornost Izraelcev na nove stvari, ki jih dela sredi med njimi.« Prokopij iz Gaze nadaljuje: »Ti morajo gledati na novo pot, ki jim jo Bog odpira, saj jih bo vodil ter podpiral skozi vode preizkušenj in skušnjav.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Gledati morajo nove stvari, ki jih dela preko svojega učlovečenja ter svojega bivanja med ljudmi«, »skupaj s svojimi apostoli, ki delujejo kot kanali, ki omogočajo zalivanje sveta z vodo Božjega spoznanja«, to pa so dodali Tertulijan, sv. Klemen Aleksandrijski in Teodoret iz Kira, ki še pravi: »Bog je blažil žejo izvoljenemu ljudstvu, Judom, s katerimi se je poistovetil, saj je postal jud Judovega rodu.« Sv. Ciprijan razvija misel še naprej: »Potem pa je storil, da so začele vode v obilju izvirati v puščavi in sicer tako za Jude kot za pogane«, »saj je z vsemi«, pa nadaljuje sv. Irenej Lyonski, »sklenil novo zavezo svobode. In to so glejte 'nove stvari', ki jih dela za svoje ljudstvo.«

Sv. Avguštin o evangeljskem odlomku 
Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5). Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Misli Benedikta XVI.

V evangeljskem odlomku 5. postne nedelje je dogodek o prešuštnici prestavljen z dvema močnima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji glede žene, ki je bila zasačena v očitnem prešuštvu in bi bila zato po predpisu, ki je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in grešnico. Ženini neusmiljeni tožniki, medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'učitelj' (Didáskale), tako, da so ga vprašali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do grešnikov, zato jih je zanimalo, kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi čisto jasen. Jezus se je takoj postavil na ženino stran. Najprej je začel po tleh pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek, ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5).

Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.).

Dragi bratje in sestre, ustavimo se in zrimo ta prizor, v katerem se srečata drug nasproti drugemu človekova beda in božje usmiljenje; žena, obsojena velikega greha in On, ki si je, čeprav je bil brez greha, naložil grehe vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se srečal z ženinim. Ni je vprašal za pojasnilo, ni zahteval opravičila, prav tako pa tudi ni bilo ironično njegovo vprašanje: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Dragi prijatelji, iz Božje besede, ki smo jo slišali, izhajajo konkretne smernice za naše življenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki spustil v teoretično razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju Mojzesove postave zmagal. Njegov namen je namreč rešiti dušo ter razodeti, da samo v Božji ljubezni najdemo zveličanje. Za to je prišel na svet, za to bo umrl na križu in Oče ga bo obudil tretji dan. Jezus nam je prišel povedat, da nas vse želi v raju in da pekel, o katerem se dandanes tako malo govori, obstaja in je večen za tiste, ki zaprejo svoje srce njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Jezus je odslovil ženo tako, da ji je zapovedal: »Pojdi in odslej ne gréši več!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta moč upirati se zlu in ne 'grešiti več'.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 7. april 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo nam bogoslužje predstavlja prizor s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11). V prizoru sta dve nasprotni si drži: tista pismoukov in farizejev na eni strani in Jezusova na drugi strani. Prvi hočejo obsoditi ženo, saj se čutijo varuhe postave in njenega zvestega izpolnjevanja. Jezus pa jo hoče rešiti, saj On uteleša usmiljenje Boga, ki z odpuščanjem rešuje in s spravo prenavlja.

Poglejmo si torej dogodek. Medtem ko je Jezus učil v templju, so mu pismouki in farizeji privedli ženo, zasačeno v prešuštvu. Postavili so jo v sredo in vprašali Jezusa, če se jo mora kamenjati, kakor to predpisuje Mojzesova postava. Evangelist pojasni, da so to »govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (v. 6). Predpostavlja se lahko, da je bil njihov namen sledeči – poglejte si hudobnost teh ljudi: »ne« za kamenjanje, bi bil povod za obsodbo Jezusa, da ni pokoren Postavi;  z »da« pa bi ga naznanili rimski oblasti, ki si je pridržala zase obsodbe, saj ni dovoljevala ljudskega linčanja. In Jezus mora odgovoriti.

Jezusovi sogovorniki so zaprti v ozke poti legalizma in hočejo zapreti Božjega Sina v svoj pogled na sodbo in obsodbo. Toda On ni prišel na svet, da bi sodil in obsodil, temveč da bi rešil in ponudil osebam novo življenje. In kako se na to preizkušnjo odzove Jezus? Najprej ostane nekaj časa v tišini ter se skloni, da bi pisal s prstom po tleh, kot da bi hotel spomniti, da je edini zakonodajalec in sodnik Bog, ki je napisal postavo na kamniti plošči. Zatem je rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Na ta način se Jezus sklicuje na vest teh ljudi, saj so se čutili »zagovornike resnice«, in jim s tem prikliče v zavest njihovo stanje grešnih ljudi, zaradi katerega si ne morejo lastiti pravice o življenju in smrti nekoga njim podobnega. Od tega trenutka so drug za drugim, začenši pri najstarejših, torej tistih, ki so bili najbolj izvedeni glede svoje bede, vsi odšli in se tako odpovedali kamenjanju žene. Ta prizor vabi vsakega od nas k zavedanju, da smo grešniki ter da izpustimo iz rok vse naše kamne žalitev in obsodb, klepetanja, ki jih včasih hočemo vreči proti drugim.

Na koncu sta ostala samo Jezus in žena tam v sredi. Jezus je edini brez greha, torej edini, ki bi lahko vrgel kamen vanjo, a tega ne stori, kajti Bog »noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi« (prim. Ez 33,11). In Jezus je odslovil ženo s temi čudovitimi besedami: »Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Tako je Jezus pred pred njo odprl novo pot, ustvarjeno z usmiljenjem, pot, ki pa zahteva njeno prizadevanje, da ne bo več grešila. To povabilo velja za vsakega od nas. Ko nam Jezus odpušča, nam vedno odpre novo pot, da gremo naprej. V tem postnem času smo poklicani priznati, da smo grešniki in prositi Boga odpuščanja. Odpuščanje pa medtem, ko nas spravi in nam podari mir, nam tudi omogoči, da ponovno začnemo s svojo obnovljeno zgodovino. Vsako resnično spreobrnjenje se steguje proti novi prihodnosti, proti novemu življenju, lepemu življenju, greha osvobojenemu in velikodušnemu življenju. Ne bojmo se prositi Jezusa odpuščanja, da nam odpre vrata v to novo življenje.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vsem pričevali usmiljeno ljubezen Boga, ki nam v Jezusu odpušča in napravlja naše bivanje novo s tem, ko nam daje vedno nove možnosti.

Homilija, Floriana (Malta), nedelja, 3. april 2022 
Jezus se je »zjutraj spet napotil v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu« (Jn 8,2). Tako se začne prizor o ženi prešuštnici. Ozadje je umirjeno: jutro na svetem kraju, v osrčju Jeruzalema. Glavni protagonist je Božje ljudstvo, ki na tempeljskem dvorišču išče Jezusa, Učitelja: želijo ga poslušati, ker jih to, kar govori, razsvetljuje in ogreva. Njegovo učenje ni nič abstraktnega, dotika se življenja in ga osvobaja, preoblikuje, obnavlja. To je »voh« Božjega ljudstva, ki se ne zadovolji s kamnitim templjem, ampak se zbira ob Jezusovi osebi. Na tej strani vidimo ljudstvo vernikov vseh časov, sveto Božje ljudstvo, ki je tukaj na Malti številčno in živo, zvesto v iskanju Gospoda, povezano s konkretno, živo vero. Za to se vam zahvaljujem.

Pred ljudstvom, ki prihaja k Njemu, se Jezusu ne mudi: »Sedel je,« pravi evangelij, »ter jih učil« (v. 2). Toda v Jezusovi šoli so prazni sedeži. Nekateri so odsotni: to so žena in njeni tožniki. Niso prišli  k Učitelju kot drugi in razlogi za njihovo odsotnost so različni: pismouki in farizeji mislijo, da že vse vedo in ne potrebujejo Jezusovega nauka; žena pa je izgubljena oseba, ki je zašla s poti, ko je iskala srečo na napačnih poteh. Odsotnost je torej posledica različnih vzgibov, tako kot je različen tudi izid njihovih zgodb. Poglejmo si te odsotne osebe.

Najprej tožniki te žene. V njih vidimo podobo tistih, ki se ponašajo s tem, da so pravični, da spoštujejo Božjo postavo, da so spodobni in dobri ljudje. Ne posvečajo pozornosti svojim napakam, ampak zelo skrbno iščejo napake drugih. Tako gredo k Jezusu: ne z odprtim srcem, da bi ga poslušali, ampak »ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti« (v. 6). Gre za namero, ki odslikava notranjost teh učenih in vernih ljudi, ki poznajo spise, obiskujejo tempelj, vendar vse to podrejajo svojim interesom in se ne borijo proti slabim mislim, ki se jim porajajo v srcu. V očeh ljudi se zdi, da so strokovnjaki za Boga, a ravno oni ne prepoznajo Jezusa, temveč ga vidijo kot sovražnika, ki ga je treba odstraniti. In da bi to dosegli, predenj postavijo osebo, kot da bi bila neka stvar, jo s prezirom imenujejo »ta žena« in javno obsodijo njeno prešuštvo. Pritiskajo, da bi se ženo kamnalo, in vanjo usmerijo odpor, ki ga čutijo do Jezusovega sočutja. In vse to počnejo pod krinko svojega ugleda vernih mož.

Bratje in sestre, ti liki nam govorijo, da se tudi v našo vernost lahko prikradeta črv hinavščine in težnja kazanja s prstom. V vseh časih, v vsaki skupnosti. Vedno obstaja nevarnost, da Jezusa napačno razumemo, da imamo njegovo ime na ustnicah, v dejanjih  pa ga zanikamo. To lahko storimo tudi tako, da dvigujemo prapore s križem. Kako torej lahko preverimo, ali smo učenci v Učiteljevi šoli? S svojim pogledom, s tem, kako gledamo na bližnjega in kako gledamo nase. To je točka za opredelitev naše pripadnosti.

Kako gledamo na bližnjega: ali tako, kot nam danes kaže Jezus, torej z usmiljenim pogledom, ali pa z obsojanjem, včasih celo s prezirom, tako kot tožniki iz evangelija, ki se postavljajo za zagovornike Boga, a se ne zavedajo, da teptajo svoje brate in sestre. V resnici pa tisti, ki verjame, da brani vero, ko s prstom kaže na druge, ima morda res verski pogled, vendar ne sprejema duha evangelija, saj pozablja na usmiljenje, ki je Božje srce.

Da bi razumeli, ali smo pravi Učiteljevi učenci, moramo tudi preveriti, kako gledamo nase. Tožniki žene so prepričani, da se nimajo česa naučiti. Dejansko je njihov zunanji aparat popoln, a manjka jim resnica srca. So portret tistih vernikov, ki v vseh časih iz vere naredijo fasado, kjer izstopa slovesna zunanjost, manjka pa notranje uboštvo, ki je najdragocenejši zaklad človeka. Dejansko je za Jezusa pomembna razpoložljiva odprtost tistega, ki se ne čuti, da je že prispel, ampak da potrebuje odrešitev. Zato je dobro, da se pri molitvi in tudi pri lepih verskih obredih vprašamo, ali smo uglašeni z Gospodom. Lahko ga neposredno vprašamo: »Jezus, tukaj sem s Teboj, toda kaj hočeš od mene? Kaj hočeš, da spremenim v svojem srcu, v svojem življenju? Kako hočeš, da vidim druge?« Dobro bo, če bomo tako molili, saj se Učitelj ne zadovolji z videzom, ampak išče resnico srca. In ko mu v resnici odpremo srce, lahko v nas naredi čudeže.

To vidimo pri ženi prešuštnici. Zdi se, da je njen položaj v nevarnosti, a v njenih očeh se odpira novo, do tedaj nepredstavljivo obzorje. Obmetavana z žalitvami, pripravljena na neizprosne besede in stroge kazni, z začudenjem vidi, da ji je Bog odpustil in ji odpira nepričakovano prihodnost: »Te ni nihče obsodil?« ji reče Jezus: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več« (Jn 8,10-11). Kakšna razlika med Učiteljem in njenimi tožniki! Navajali so spise, da bi jo obsodili; Jezus, Božja beseda v Osebi, ženo popolnoma prenovi in ji povrne upanje. Iz tega dogodka se naučimo, da vsako izpolnjevanje pravil, če ni spodbujeno z dejavno ljubeznijo in ne vsebuje ljubezni, dodatno spodkoplje tistega, ki jo prejme. Bog pa vedno pušča odprto možnost in zna vsakokrat najti poti za osvoboditev in odrešitev.

Življenje te žene se spremeni zaradi odpuščanja. Srečala sta se Usmiljenje in usmiljenja potrebna. In žena se spremeni. Pomislili bi celo, da se je po tem, ko ji je Jezus odpustil, naučila odpuščati tudi ona. Morda svojih tožnikov ne bo več videla kot strogih in zlobnih ljudi, ampak kot tiste, ki so ji omogočili srečati Jezusa. Gospod želi, da tudi mi, njegovi učenci, mi kot Cerkev, ki nam je odpustil, postanemo neutrudne priče odpuščanja: priče Boga, za katerega ne obstaja beseda »nepopravljiv«; Boga, ki vedno odpušča, vedno. Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi ga odpuščanja. Boga, ki še naprej verjame v nas in nam vsakič znova daje možnost, da začnemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki – ko ga prinesemo Njemu – ne bi mogel postati priložnost za začetek novega in drugačnega življenja v znamenju usmiljenja. Ni greha, ki ne bo mogel iti v tej smeri. Bog vse odpušča, vse.

To je Gospod Jezus. Zares ga pozna, kdor doživi njegovo odpuščanje. Kdor tako kot žena iz evangelija odkrije, da nas Bog obiskuje skozi naše notranje rane. Ravno tam je Gospod rad navzoč, saj ni prišel za zdrave, ampak za bolne (prim. Mt 9,12). In ta žena, ki je v svoji bedi spoznala usmiljenje in ki gre v svet ozdravljena z Jezusovim odpuščanjem, nam danes kot Cerkvi predlaga, naj se ponovno vrnemo v šolo evangelija, v šolo Boga upanja, ki vedno preseneča. Če ga bomo posnemali, se ne bomo osredotočali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali grešnike. Ne bomo preštevali prisotnih, ampak bomo šli iskat odsotne. Ne bomo se vračali h kazanju s prstom, ampak bomo začeli poslušati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje. Tega, bratje in sestre, nas danes z zgledom uči Jezus. Pustimo se mu presenetiti in z veseljem sprejmimo njegovo novost.