Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za veliki petek

Duhovne misli cerkvenih očetov za veliki petek

Iz 52,13-53,12 
Četrti spev o Gospodovem služabniku
Glej, moj služabnik bo imel uspeh, 
povzpel se bo in povzdignil 
in bo silno vzvišen. 
Kakor so se mnogi zgražali nad njim, 
ker je bil nečloveško iznakažen njegov obraz, 
njegova podoba ni bila več človeški slična, 
tako bo spravil v strmenje mnogo narodov, 
kralji si bodo zatisnili usta pred njim, 
zakaj kar jim ni bilo povedano, bodo videli, 
in česar niso slišali, bodo spoznali. 
Kdo bo veroval, kar smo slišali, 
nad kom se je razodela Gospodova roka? 
Pognal je pred njim kakor mladika, 
kakor korenika iz suhe zemlje. 
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, 
ne zunanjosti, da bi si ga želeli. 
Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, 
mož bolečin, izkušen v trpljenju, 
kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, 
preziran in nismo ga cenili. 
V resnici pa je nosil naše trpljenje, 
naložil si je naše bolečine. 
Mi pa smo ga imeli za zadetega, 
udarjenega od Boga in ponižanega. 
On pa je bil ranjen zaradi naših grehov, 
strt zaradi naših krivd. 
Kazen za naš mir je padla nanj, 
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. 
Mi vsi smo tavali kakor ovce, 
vsak je krenil na svojo pot, 
Gospod pa je naložil nanj 
krivdo nas vseh. 
Mučili so ga, a se je uklonil 
in ni odprl svojih ust, 
kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, 
in kakor ovca, ki umolkne pred svojimi strižci, 
in ne odpre svojih ust. 
Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, 
kdo premišlja o njegovem rodu? 
Kajti bil je odrezan iz dežele živih, 
zadet zaradi greha mojega ljudstva. 
Dali so mu grob pri brezbožnih 
in njegovo gomilo pri bogatih, 
čeprav ni storil nobenega nasilja 
in ni bilo zvijače v njegovih ustih. 
Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: 
če dá svoje življenje v daritev za greh, 
bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, 
Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. 
Za muko svoje duše bo videl luč, se sitil, 
s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik 
opravičil mnoge, 
njihove krivde bo naložil nase. 
Zato mu bom mnoge dal v delež, 
in z mogočnimi bo delil plen, 
zato, ker je dal svoje življenje v smrt 
in bil prištet med hudodelce, 
medtem ko je nosil grehe mnogih 
in prosil za hudodelce. 

Razlaga cerkvenih očetov 
Sv. Efrem Sirski pravi: »Brez dvoma je služabnik, o katerem govori Izaija v teh verzih Kristus, ki je služil Očetu tako, da je prevzel obliko služabnika in je zatem bil povišan.« Tertulijan razlaga: »V njem vidimo duhovno milost, v kateri je vsa njegova lepota«, »čeprav so njegovo obličje skazili tisti, ki so ga mučili in križali«, pa dodaja sv. Janez Krizostom. (Psevdo)Avguštin razmišlja: »Kristusova veličastnost postaja tudi danes očitna v vseh tistih, ki priznajo njegovo pravičnost in njegovo kraljevo dostojanstvo.« Ishodad Mervski pravi: »Vladarji in oblastniki so se pustili prepričati neobičajni avtoriteti Križanega.« Sv. Justin, mučenec dodaja: »Vera vanj poraja razumnost in pobožnost, ki vidita okraj navideznega.« Teodoret Kirski pa pravi: »Tisti pa, ki so samo na videz razumni, v resnici ne vedo nič o Bogu in morajo zato molčati.«

Apostolske konstitucije prinašajo zapis: »Kdo bo veroval našemu oznanilu, nad kom se je razodela Gospodova roka?« Rufin Oglejski oz. Konkordski to razlaga: »To vprašanje zveni kot priprava poslušalcev na bodoče pridiganje vere, da je Božji Sin prišel trpeti te bolečine, kot so to oznanjali apostoli.« Tertulijan pravi: »On je tisti, ki udejanja zveličanje, desna roka Očeta, kateremu je enak po naravi« Sv. Hieronim k temu dodaja: »In ki je bil orodje za stvarjenje sveta.« Sv. Avguštin nadaljuje z razvijanjem iste misli: »Božja desnica je zatem tisti, ki ima oblast soditi in odločati o usodi vseh. Sin je namreč posredniška moč Očeta, ki deluje.« Sv. Cezarij Arleški pa pravi: »Roka je sredstvo, po kateri je namreč potolažen užaloščeni in razkropljeni človeški rod.«

Duhovne misli Benedikta XVI. za veliki petek

Benedikt XVI. v svojem drugem delu knjige Jezus iz Nazareta eno od poglavij nameni tudi skrivnosti Jezusove smrti. »Prva Jezusova beseda na križu je prošnja za odpuščanje njegovim krvnikom: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. To, kar je Gospod pridigal v govoru na gori, je sedaj osebno izpolnil. Ne pozna nikakršnega sovraštva. Ne kliče k maščevanju. Prosi odpuščanja za tiste, ki ga pribijajo na križ.«

Benedikt XVI. se zaustavi ob besedah: »Ne vedo kaj delajo. Nevednost torej zmanjša krivdo in pušča odprta vrata k spreobrnjenju. A ne gre le za preprosto opravičilo, kajti obenem razkrije otopelost srca, otopelost, ki se upira pozivu resnice, da za vse čase in za vse ljudi ostaja tolažba, da je namreč za Jezusa nevednost, bodisi tistih, ki zares niso vedeli, bodisi tistih, ki so vedeli, a so ga obsodili, postala motiv za prošnjo odpuščanja – nevednost vidi kot vrata, ki nas lahko odprejo za spreobrnjenje.«

Benedikt XVI. osvetli tudi Jezusov krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kot trdijo evangelisti, osebe, ki so ga obkrožale, niso razumele njegovega vzklika in so ga razlagale kot klicanje Elija. Samo skupina vernikov je Jezusov vzklik lahko razumela kot pravi mesijanski krik. Ne gre za kakršen koli krik zapuščenosti. Jezus namreč izgovori veliki psalm trpečega Izraela in tako sprejme vase vso bolečino tako Izraela kot vseh ljudi, ki trpijo na tem svetu zaradi zakrivanja Boga. Jezus pred srce samega Boga prinese krik tesnobe nemirnega sveta, katere razlog je odsotnost Boga. Poistoveti se s trpečim Izraelom, s človeštvom, ki trpi zaradi pomanjkanja Boga, vase sprejme krik človeštva, njegovo muko, vso njegovo potrebo po pomoči in ga tako hkrati preobrazi.

Preobrazba, ki jo prinese Jezusova smrt, so sprava, pokora in odrešenje. Pod vodstvom Svetega Duha porajajoča se Cerkev je počasi prodrla v najglobljo resnico križa, gnana z željo, da bi vsaj na daleč razumela razlog in cilj križa. Prvi kristjani, razumejo, da so s Kristusovim križem dokončno presežene starodavne žrtve v templju. Zgodilo se je nekaj novega. V Jezusovem trpljenju, vsa umazanija sveta pride v stik z neizmerno Čistostjo, z dušo Jezusa Kristusa, in tako s samim Božjim Sinom. Če običajno ob stiku nečista stvar okuži in onesnaži čisto stvar, je tu ravno nasprotno: kjer svet z vso svojo nepravičnostjo in vso svojo krutostjo, ki ga onesnažujeta, pride v stik z nezmerno Čistostjo – tam se On, Čistost, razodene kot najmočnejši. V tem stiku, se umazanija sveta zares vpije, se izniči in preobrazi preko bolečine neskončne ljubezni.«