Četrti dan mašo za papeža Frančiška daroval kardinal Gambetti
Homilija kardinala Gambettija
Evangeljski odlomek je dobro znan. Gre za veličasten prizor vesoljnega značaja: vsa ljudstva, ki živijo skupaj na edinem polju, ki je svet, so zbrani pred Sinom človekovim, ki sedi na prestolu svoje slave, da bi sodil.
Sporočilo je jasno: v življenju vseh, tako vernih kot nevernih, obstaja trenutek ločevanja. Na določeni točki nekateri začnejo biti deležni Božjega veselja, drugi pa začnejo trpeti neizmerno bolečino resnične osamljenosti, saj so izključeni iz Kraljestva in v svojih dušah ostajajo obupano sami.
Italijanski prevod (Italijanska škofovska konferenca) govori o ovcah in kozah, da loči obe skupini. Grščina pa poleg ženskega spola próbata – čreda, ovce – uporabi èrífia, ki označuje predvsem kozle, samce te vrste. Ovce, ki se ne upirajo, so zveste, krotke, skrbijo za jagnjeta in najšibkejše v čredi, vstopijo v kraljestvo, ki je zanje pripravljeno od stvarjenja sveta; kozlom, ki hočejo neodvisnost, z rogovi kljubujejo pastirju in drugim živalim, kot znak prevlade skačejo čez druge koze, ob nevarnosti mislijo nase in ne na preostalo čredo, je namenjen večni ogenj. Povsem naravno je, da se vprašamo: katerega izmed teh dveh slogov utelešamo na osebni in institucionalni, na cerkveni ravni v splošnem?
Tako je očitno, da pripadnost ali nepripadnost Božjemu kraljestvu ni odvisna od eksplicitnega poznavanja Kristusa: Gospod, kdaj smo te videli lačnega … žejnega … tujca … nagega … bolnega ali v ječi?
V grškem besedilu Matej glagol »videti« izrazi z òráo, kar pomeni videti v globino, zaznati, razumeti. Z drugimi besedami: Gospod, kdaj smo te »razumeli«, »zaznali«, »opredelili«? Jezusov odgovor da razumeti, da soudeležbe pri Božjem veselju ne zagotavlja izpoved vere, teološko poznavanje ali udeležba pri zakramentih, ampak kvalitativna in kvantitativna vključenost v človeško bridkost najmanjših bratov. In posebnost človeškega je kraljevsko dostojanstvo Jezusa iz Nazareta, ki je v svojem zemeljskem življenju v vsem delil šibkost naše narave, vse do te mere, da je bil zavržen, preganjan in križan.
Navsezadnje prilika o poslednji sodbi razodeva skrivnost, na kateri stoji svet: Beseda je postala meso, to je – navajam Elia Citteria – »Bog je želel postati solidaren s človeštvom do te mere, da se tisti, ki se dotakne človeka, dotakne Boga; kdor spoštuje človeka, spoštuje Boga; kdor prezira človeka, prezira Boga«.
Prilika namreč razkriva najvišje dostojanstvo človeških dejanj, opredeljenih v odnosu s sočutjem, solidarnostjo, nežnostjo, bližino v človečnosti. V verzih, s katerimi se je Edith Bruck želela posloviti od papeža Frančiška (Osservatore Romano, 23. april 2025), vidim poetični izraz takšne človečnosti v Frančišku. Edith Bruck pravi:
Izgubili smo Človeka, ki živi v meni.
Človeka, ki je ljubil, bil ganjen, jokal, prosil za mir, se smejal, poljubljal, objemal, kazal in vzbujal čustva, širil toplino.
Ljubezen ljudi vseh barv in povsod ga je pomlajevala.
Ironija in duhovitost sta ga naredili modrega.
Njegova človečnost je bila nalezljiva, omehčala je tudi kamne.
Kar ga je ozdravilo bolezni, je bila njegova zdrava vera, ukoreninjena v nebesih.
Zaradi krščanske človečnosti je Cerkev dom za vse. Kako aktualne so besede papeža Frančiška med pogovorom z jezuiti v Lizboni leta 2023. Vsi, vsi, vsi so poklicani živeti v Cerkvi: tega nikoli ne pozabite!
Kot navajajo Apostolska dela, je Peter to jasno povedal: Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela.
Odlomek v prvem berilu je zaključek Petrovega srečanja s pogani, s Kornelijem in njegovo družino (Apd 10); gre za prizor, ki v globalizirani, sekularizirani dobi, žejni Resnice in Ljubezni, kot je naša, s Petrovo držo kaže pot evangelizacije: odprtost za človeka brez zadržkov, zastonjsko zanimanje za druge, ne zaradi prozelitizma, podelitev izkušenj in poglabljanje, da bi vsakemu moškemu in ženski pomagali dati priznanje življenju, milosti ustvarjenine, in ko bodo videli, da je všeč Bogu – bi rekel sveti Frančišek Asiški (Rnb XVI, 43) –, oznanjevanje evangelija, oziroma razodetje Jezusove božje človečnosti v zgodovini; da bi vabili ljudstva k veri v Kristusa, ki je »nor v ljubezni« do človeka, kot uči sveta Katarina Sienska, katere praznik se obhaja danes v Italiji. Tako se bo lahko za vse razvila polna vrednost izpovedi vere, zdrave teologije in zakramentov, ki z vsakršnimi milostmi bogatijo življenje v duhu in telesu.
Naj nam Marija, ponižna Gospodova služabnica, ki je svetu dala Zveličarja, kaže pot pristnega učenčevstva in oznanjevanja.
