Kardinal Reina: Hvala, papež Frančišek

Vatican News

Kakor ovce brez pastirja

Uvodoma je kardinal Reina dejal, da je v teh dneh »Rim ljudstvo, ki žaluje za svojim škofom; ljudstvo, ki se je skupaj z drugimi ljudstvi postavilo v vrsto in na različnih krajih v mestu našlo prostor, kjer joče in moli, kakor ovce brez pastirja.
Ovce brez pastirja: gre za prispodobo, ki nam pomaga, da ponovno sestavimo občutke teh dni in se poglobimo v podobo iz Janezovega evangelija: pšenično zrno, ki mora umreti, da bi obrodilo sad. Gre za priliko, ki govori o pastirjevi ljubezni do črede.«

V iskanju prvega Jezusovega pastrija na zemlji

V nadaljevanju homilije je vikar za rimsko škofijo dejal, da se Jezus, resnični pastir zgodovine, ki potrebuje njegovo zveličanje, zaveda teže, ki jo nosi vsak izmed kardinalov pri nadaljevanju Jezusovega poslanstva, zlasti ko bodo iskali »prvega izmed njegovih pastirjev na zemlji«.

  (ANSA)

V pričakovanju novega neba in nove zemlje

Tako kot v času prvih učencev po besedah kardinala Reine tudi danes »obstajajo uspehi in tudi neuspehi, utrujenost in strah«. Prikradejo se skušnjave in zakrijejo to, kar je edino pomembno: želeti, iskati, delati v pričakovanju »novega neba in nove zemlje«.

Ne čas taktik, ampak vstopanja v Božje sanje

»To ne more biti čas za vzpostavljanje ravnotežja, za taktike, previdnosti; čas, ki sledi instinktu, da bi se obrnili nazaj, ali še huje, za maščevanje in zavezništva moči, ampak je potrebna radikalna pripravljenost, da vstopimo v Božje sanje, zaupane našim ubogim rokam,« je dejal kardinal in spomnil na besede iz knjige Razodetja: »Jaz, Janez, sem videl sveto mesto, novi Jeruzalem, ki se je spuščalo z neba od Boga, pripravljeno kakor nevesta, ozaljšana za svojega ženina.«
»Spričo te novosti se ne moremo prepustiti miselni in duhovni lenobi, ki nas veže na oblike izkušnje Boga in cerkvenih praks, ki smo jih poznali v preteklosti in za katere želimo, da bi se ponavljale v neskončnost, podvrženi strahu pred izgubami, povezanimi s potrebnimi spremembami.

  (ANSA)

Petrov čoln potrebuje široko jadranje

Mislim na številne procese reform v življenju Cerkve, ki jih je sprožil papež Frančišek in ki presegajo versko pripadnost. Ljudje so ga prepoznali kot vesoljnega pastirja in Petrov čoln potrebuje to široko jadranje, ki presega meje in preseneča.
Ti ljudje v svojih srcih nosijo nemir in zdi se mi, da v njih vidim vprašanje: kaj se bo zgodilo s procesi, ki so se začeli,« je poudaril kardinal Reina in dodal, da bi morala biti dolžnost kardinalov »razločevati in urediti to, kar se je začelo«, v luči tega, kar od njih zahteva njihovo poslanstvo, »v smeri novega neba in nove zemlje, ozaljšati Nevesto za Ženina«. Spomnil je, da bi se lahko zgodilo, da bi »poskušali obleči Nevesto v skladu s posvetnimi koristmi, ki jih vodijo ideološke zahteve, ki razdirajo enost Kristusovih oblačil«.

Kaj danes pomeni iskati pastirja

»Iskati pastirja danes pomeni predvsem iskati voditelja, ki se zna soočati s strahom pred izgubami spričo zahtev evangelija.
Iskati pastirja, ki ima Jezusov pogled, epifanijo Božje človeškosti v svetu, ki ima nečloveške poteze.
Iskati pastirja, ki potrjuje, da moramo hoditi skupaj, sestavljati službe in karizme: smo Božje ljudstvo, postavljeno, da bi oznanjevali evangelij.«

Jezusovo in Mojzesovo sočutje

Kardinal Reina je zatem poudaril Jezusovo sočutje do ljudi, ki mu sledijo, »ovce brez pastirja«, za katere nihče ne skrbi. On je »njihov Kruh, ki ne razočara, njihova voda, ki brez poteši žejo, balzam, ki zaceli njihove rane«. Enako sočutje je imel tudi Mojzes, ki je ob koncu svojih dni »gledal množico, ki jo je vodil«, in prosil »Gospoda, naj se ljudstvo ne spremeni v čredo brez pastirja«. Ta molitev je po besedah kardinala vikarja zdaj molitev celotne Cerkve »ter vseh žensk in moških, ki prosijo za vodstvo in oporo v naporih življenja«.

  (ANSA)

Sejati s svojim življenjem

Jezusov zgled je zgled dobrega pastirja, »ki seje s svojo smrtjo, odpušča sovražnikom in daje prednost njihovemu zveličanju, zveličanju vseh, namesto svojemu«. Če hočemo biti zvesti Gospodu, »pšeničnemu zrnu, ki je padlo v zemljo, moramo to storiti tako, da sejemo s svojim življenjem«.
Ob tem je kardinal Reina spomnil na besede Psalma: »Tisti, ki sejejo v solzah, žanjejo z vriskanjem.« »So časi, kot je naš, ko tako kot pri kmetu, ki ga omenja psalmist, setev postane skrajna gesta, ki jo prevzame radikalnost dejanja vere. Gre za čas lakote, seme, posejano v zemljo, je vzeto iz zadnje zaloge, brez katere bi človek umrl. Kmet joka, ker se zaveda, da to zadnje dejanje od njega zahteva, da tvega svoje življenje.«

Obljuba radostne žetve

»Toda Bog ne zapusti svojega ljudstva, ne pusti svojih pastirjev samih, ne bo dopustil, kot pri svojem Sinu, da bi ostali v grobu zemlje. Naša vera prinaša obljubo radostne žetve, ki pa bo morala iti skozi smrt semena, ki je naše življenje.«

Hvala, papež Frančišek

»Ta skrajna, popolna, izčrpavajoča gesta sejalca me spominja na papeža Frančiška na veliko noč; na njegovo neutrudno izlitje samega sebe v blagoslovu in objemu svojega ljudstva, dan pred smrtjo. Zadnje dejanje njegove neutrudne setve oznanjevanja Božjega usmiljenja. Hvala, papež Frančišek.«