Nenadomestljiva prisotnost očetov ob bolnih novorojenčkih
Vatican News
Gre za akcijo zbiranja sredstev za pomoč staršem, da bi lahko čim dlje ostali s svojimi malčki, ki so hospitalizirani v bolnišnici. »Bližina staršev je temeljnega pomena za proces zdravljenja bolnih otrok,« pojasnjuje Andrea Dotta, vodja oddelka za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov v bolnišnici Bambino Gesù v Rimu.
Mali Riccardo se je rodil 19. decembra lani in dan po rojstvu so ga takoj odpeljali v Bambino Gesù. Starša sta kmalu izvedela, da ima težave s srcem in da ga bo treba operirati, čeprav je še tako majhen. Njegov oče Federico Porro s težavo pripoveduje o poti okrevanja svojega sinčka. Riccardo je eden od malčkov, ki so jih sprejeli v enoto za intenzivno nego novorojenčkov. Kampanja zbiranja sredstev, ki jo spodbuja otroška bolnišnica Bambino Gesù, je ob dnevu svetega Jožefa, ko praznujemo dan očetov, posvečena prav njim.
»Ko k nam pridejo novorojenčki,« pojasnjuje Andrea Dotta, »mama v prvih dneh pogosto ne more biti vedno prisotna, saj je morda še vedno v porodnišnici. Z njimi torej pridejo očetje in njihova prisotnost postane zelo pomembna, so most med zdravniki in mamo, ki jo je treba pomiriti v zelo občutljivem trenutku, ko je otrok pri nas na zdravljenju.«
Otroci, ki prihajajo v bolnišnico Bambino Gesù, niso vsi iz Rima, ampak prihajajo iz vse Italije in tudi iz tujine. Starši se pogosto znajdejo brez opornih točk in po prvih nekaj dneh, ki jih preživijo v hotelu, morajo najti bolj stabilno nastanitev, kjer lahko ostanejo tudi dlje časa. »Naša bolnišnica,« nadaljuje Dotta, »ima posebno sprejemno službo. Ti starši se morajo pogosto soočiti z zelo velikimi stroški in veliko spremeniti v svojem poklicnem življenju, mi pa jim poskušamo pomagati, vsaj z vidika nastanitve.«
To, da jim je bolnišnica blizu v njihovi situaciji, pomaga staršem, da so bolj mirni in pozitivni tudi v zvezi z zdravljenjem in okrevanjem svojih otrok. Kot pravi Federico Porro, je bil na začetku precej zmeden, pa tudi prestrašen, potem pa sta »z ženo zbrala pogum in se začela prilagajati razmeram ter poskušala najti pozitivne strani«. »Prva je bila gotovost, da bomo vsi trije kmalu skupaj in bomo začeli novo družinsko življenje, kar nama je dalo veliko moči.«
V bolnišnici sta se Federico in njegova žena spoprijateljila tudi z drugimi družinami, ki so bile v podobnem položaju kot onadva. »Našla sva nove prijatelje,« nadaljuje Federico, »s katerimi sva delila breme tega, kar sva doživljala, in tako smo pogosto drug drugemu bili v pomoč.« Dolgo pričakovani trenutek, ko se bosta skupaj z malim Riccardom vrnila domov, se vedno bolj približuje. »Doma imamo še vedno postavljeno božično drevesce,« pove z nasmehom, »čakamo, da se z Riccardom vrnemo domov, saj je on bil najlepše darilo, ki nam ga je dalo življenje!«
