Ukrajina, Bog lahko največje trpljenje spremeni v največje dobro

Vatican News

Oleh Barbulyak je eden od šestih grkokatoliških duhovnikov, ki so se v Rimu udeležili jubileja misijonarjev usmiljenja. Dejal, je, da jim je bilo težko odpotovati iz Ukrajine, saj so se čutili odgovorne in v skrbeh za tiste, ki so ostali. A jubileja so se želeli udeležiti tudi zato, da bi molili za Ukrajino, za svoje ljudi in vojake. »V Ukrajini vsak dan nekje pade kakšna raketa ali brezpilotno letalo, v ruskem napadu vsak dan kdo izgubi življenje: odrasli ali otroci, moški ali ženske, za bombe ni razlike.«

Božje usmiljenje v času vojne

Poslanstvo, ki ga imajo misijonarji usmiljenja, dobi v vojnem kontekstu posebne poteze. Barbulyak je dejal, da Božjega usmiljenja ni težko oznanjati nekomu, ki veruje. »Da bi razumeli Božje usmiljenje, je treba razumeti, kaj ima Božje usmiljenje opraviti z zlom. Božje usmiljenje je namenjeno vsem, ki ga lahko sprejmejo. Ni nekaj, kar bi bilo mogoče vsiliti. Ko govorimo o Božjem usmiljenju in Božji ljubezni v času vojne, bo za tiste brez vere ostalo nevidno, saj so ljudje v skušnjavi, da bi za vse, kar se zgodi, krivili Boga. Ljudje z vero razumejo, da se vojne in vsi strašni dogodki dogajajo zato, ker ljudje ne verujejo v Boga, nočejo sprejeti njegove ljubezni in resnice. Sedanja vojna v Ukrajini je vojna, ki temelji na lažeh. Zdi se, da ima v današnji družbi lahko vsakdo svojo resnico, in ta pristop nekaterim omogoča, da upravičijo to vojno. Za nas kristjane pa obstaja samo ena objektivna resnica in to resnico človeku vedno razodeva Bog s svojim moralnim zakonom, s svojimi zapovedmi.«

Ko je ljubezen v nevarnosti

Barbulyak je izpostavil, da se vojno dojema drugače v Ukrajine kot zunaj nje: »Vojna je tam, kjer je ljubezen v nevarnosti, da izgine.« Zato je izjemno pomembno oznanjati Božje usmiljenje. »V Ukrajini so spovedi postale drugačne, več je bolečine, več strahu, včasih več obupa, več vprašanj pri spovedi. Toda naloga vsakega spovednika, ne le misijonarja usmiljenja, je pomagati ljudem razumeti, da družba pod vplivom negativnih novic prispeva k temu, da sovraštvo hitreje vstopi v njihova srca, zato je treba svoja čustva pravilno usmerjati. Najbolje je, da ne razmišljamo o tem, koga sovražiti ali koga kriviti, ampak da svojo moč usmerimo v podporo tistim, ki jo potrebujejo, v molitev za naše vojake, kajti to je tisto, kar obrodi sadove. Ko začnemo sovražiti, postanemo podobni napadalcem.«

Ljudem prinašati upanje

Povedal je, da je bil na začetku vojne tako kot številni Ukrajinci potopljen v novice: nenhno jih je bral, zaspal in zbudil se je v skrbeh, kaj se je kje zgodilo. Potem pa je spoznal, da to ni njegovo delo, saj je na ta način le zapravljal čas in energijo. Njegova naloga je namreč bila »služiti, spovedovati, obhajati bogoslužje, zbirati ljudi k molitvi, jim vlivati upanje, katerega vir je Gospod, usmerjati jih k Bogu«.

»To je danes naloga vsakega duhovnika: ljudem prinašati upanje, usmiljenje, ljubezen, kajti Bog lahko največje trpljenje spremeni v največje dobro. Bog lahko dela čudeže, vendar se moramo od njega naučiti potrpežljivosti in spoznavati resnico. Vendar ne takšne, kot jo želimo videti, ampak takšno, kakršna je v resnici. Temelj človeškega življenja mora biti spet Božja resnica.«

Moliti za pravičen in trajen mir

Misijonarji usmiljenja so na grobu svetega Petra molili za pravičen in trajen mir v Ukrajini. Barbulyak  je dodal, da so moliti tudi za to, »da bi vsi razumeli resnico o vojni, da bi razumeli, kaj je vojna. Najpomembneje pa je, da bi ljudje, ki to resnico slišijo, bili sposobni jo sprejeti. Spoved je priložnost, da ustaviš zlo v svojem življenju, je priložnost, da se spremeniš. Misijonarji usmiljenja, tako kot vsak duhovnik, vsak spovednik, so v resnici ljudje, ki ustavijo zlo, ki dajo človeku priložnost za drugačno prihodnost.«

Ob koncu jubileja se ukrajinski misijonarji usmiljenja vračajo v svojo domovino. »Vrnili se bomo k našim ljudem v Ukrajini, da bi bili z njimi,« je še dejal Barbulyak. »Ne glede na to, ali je bombardirana ali ne, je to naša domovina, naše ljudstvo, naša Cerkev in poklicani smo, da zanje živimo in jim služimo.«