Kateheza o modrih: So romarji upanja, ki svoje korake usmerijo k Jezusu

Svetopisemski odlomek: Mt 2,9-11

Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.

Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«

Modri obiščejo novorojenega Kralja. »Zagledali so dete, padli predenj in ga počastili.«

Dragi bratje in sestre,
v evangelijih o Jezusovem otroštvu imamo prizor, ki je značilen za Matejevo pripoved: obisk modrih. Nekaj modrih mož, ki jih je pritegnila zvezda – v mnogih kulturah predstavlja znamenje rojstva izjemnih oseb –, se je z vzhoda odpravilo na pot, ne da bi natančno vedeli, kje je cilj njihovega potovanja. Gre za modrece, osebe, ki pripadajo ljudstvu zaveze. Prejšnji teden smo govorili o betlehemskih pastirjih, ki so bili v judovski družbi odrinjeni na rob, saj so veljali za nečiste; danes pa bomo pogledali še eno kategorijo, tujce, ki se pridejo takoj poklonit Božjemu Sinu, ki je vstopil v zgodovino s povsem novim kraljevanjem. Evangeliji nam torej jasno povedo, da so revni in tujci med prvimi povabljeni na srečanje z Bogom, ki je postal otrok, Odrešenik sveta.

Modri so predstavljali prvotne rase, ki izvirajo iz treh Noetovih sinov; tri celine, ki so bile znane v antiki, Azijo, Afriko in Evropo; ter tri obdobja človeškega življenja, mladost, zrelost in starost. Poleg vseh znanih razlag, so to možje, ki ne ostanejo na mestu, ampak tako kot vsi pomembni ljudje, ki so bili poklicani v svetopisemski zgodovini, čutijo povabilo, da se premaknejo, da se podajo na pot. To so možje, ki znajo gledati dlje od sebe, znajo zreti navzgor.

Zaradi privlačnosti zvezde, ki vzhaja na nebu, se odpravijo na pot v deželo na Judovem, v Jeruzalem, kjer se srečajo s kraljem Herodom. Njihova pristnost in zaupanje, s katerima prosijo za informacije o novorojenem judovskem kralju, trčita ob premetenost Heroda, ki v strahu pred izgubo prestola takoj poskuša priti zadevi do dna, pokliče pismouke in jih prosi, naj jo raziščejo.

Moč zemeljskega vladarja tako pokaže vso svojo šibkost. Strokovnjaki poznajo Pisma in kralju povedo za kraj, kjer naj bi se po Mihejevi prerokbi rodil vodja in pastir izraelskega ljudstva (Mi 5,1): v malem Betlehemu in ne v velikem Jeruzalemu! Kot Pavel spominja Korinčane, »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno« (1 Kor 1,27).

Vendar pismouki, ki poznajo natančen kraj Mesijevega rojstva, pokažejo pot drugim, sami pa se ne premaknejo! Pravzaprav ni dovolj poznati preroška besedila, da bi se uglasili z božanskimi frekvencami, treba se je poglobiti vase in dovoliti Božji besedi, da oživi hrepenenje po iskanju in prižge željo, da bi videli Boga.

Na tej točki Herod naskrivaj, kot to počnejo prevaranti in nasilneži, vpraša modre o natančnem času, ko se jim je pokazala zvezda, ter jih nagovarja, naj nadaljujejo pot, zatem pa se vrnejo in mu sporočijo, da bo tudi on lahko šel in se poklonil novorojenemu. Tistemu, ki je navezan na oblast, Jezus ne predstavlja upanja, ki ga je treba sprejeti, ampak grožnjo, ki jo je treba odstraniti.

Ko se modri ponovno odpravijo na pot, se zvezda ponovno pojavi in jih pripelje do Jezusa, kar je znamenje, da stvarstvo in preroška beseda predstavljata abecedo, s katero Bog govori in se pusti najti. Pogled na zvezdo v teh možeh vzbudi neustavljivo veselje, saj Sveti Duh, ki premika srce vsakega, ki iskreno išče Boga, to srce tudi napolni z veseljem. Ko modri vstopijo v bivališče, padejo pred Jezusa, se mu poklonijo in mu darujejo dragocene darove, vredne kralja, vredne Boga. Zakaj? Kaj vidijo? Kromacij Oglejski zapiše, da »vidijo preprosto majhno telo, ki ga je prevzela Beseda, vendar jim slava božanskosti ni skrita. Vidijo dojenčka, a častijo Boga« (Kromacij Oglejski, Komentar k Matejevemu evangeliju). Modri tako postanejo prvi verniki med pogani, podoba Cerkve, zbrane iz vseh jezikov in narodov.

Dragi bratje in sestre, tudi mi vstopimo v šolo modrih, teh »romarjev upanja«, ki so z velikim pogumom usmerili svoje korake, srca in imetje k Njemu, ki je upanje za vsa ljudstva, ne le za Izrael. Naučimo se častiti Boga v njegovi majhnosti, v njegovi kraljevskosti, ki nas ne uničuje, ampak osvobaja in nam omogoča dostojanstveno služiti. Darujmo mu najlepše darove in mu tako izrazimo svojo vero in ljubezen.