Kateheza: Oče nas čaka in vedno pušča vrata odprta

Vatican News

Tudi v velikem tednu papež Frančišek, ki okreva v Domu svete Marte, ni obhajal splošne avdience z verniki, vendar je tudi tokrat Sveti sedež objavil katehezo, pripravljeno za to priložnost. Papež v njej govori o evangeljskem odlomku o usmiljenem očetu in dveh sinovih ter vabi, da bi se tudi mi vprašali: »Kje sem jaz v tej pripovedi?« Po njegovih besedah sta oba brata izgubljena, čeprav iz različnih razlogov. Vendar pa oče »vedno pušča vrata odprta za oba«, tako kot to počne Bog z nami. In to je razlog upanja: lahko upamo, ker vemo, da nas Oče čaka, nas vidi od daleč in vedno pušča vrata odprta.

Svetopisemski odlomek: Lk 15,31-32

Oče pa je [starejšemu sinu] odvrnil: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.‹«

Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«

Prilike. Usmiljeni oče. »Bil je izgubljen in je najden« (Lk 15,32)

Dragi bratje in sestre,
potem, ko smo razmišljali o Jezusovih srečanjih z nekaterimi osebami iz evangelija, bi se rad, začenši s to katehezo, zaustavil ob nekaterih prilikah. Kot vemo, so to zgodbe, ki opisujejo podobe in situacije vsakdanje resničnosti. Zato zadevajo tudi naše življenje. Izzivajo nas. In od nas terjajo, da zavzamemo stališče: kje sem jaz v tej pripovedi?

Začnimo z najbolj znano priliko, ki se je morda vsi spominjamo iz svojega otroštva: prilika o očetu in dveh sinovih (Lk 15,1-3.11-32). V njej najdemo srčiko Jezusovega evangelija, to je Božje usmiljenje.
Evangelist Luka pravi, da Jezus to priliko pove za farizeje in pismouke, ki so godrnjali, ker je On jedel z grešniki. Zato bi lahko rekli, da gre za priliko, namenjeno tistim, ki so se izgubili, pa tega ne vedo in sodijo druge.

Evangelij nam želi predati sporočilo upanja, saj nam pravi, da nas Bog vedno pride iskat, ne glede na to kje smo se izgubili in na kakršen koli način smo se izgubili. Morda smo se izgubili kakor ovca, ki je skrenila s poti, da bi se pasla na travi, ali pa je zaradi utrujenosti ostala zadaj (prim. Lk 15,5-7). Ali smo se morda izgubili kakor kovanec, ki je padel na tla in ga ni več mogoče najti, ali pa ga je nekdo nekam odložil in se ne spomni, kam. Ali pa smo se izgubili kakor sinova tega očeta: mlajši, ker se je naveličal biti v odnosu, ki se mu je zdel preveč zahteven; vendar pa se je izgubil tudi starejši: ni namreč dovolj ostati doma, če sta v srcu ošabnost in tiha jeza.

Ljubezen je vedno zavezanost, vedno moramo nekaj izgubiti, da bi šli drugemu naproti. Vendar pa mlajši sin iz prilike misli samo nase, kakor se dogaja v določenih obdobjih otroštva in mladostništva. Dejansko okoli sebe vidimo tudi veliko takšnih odraslih, ki ne uspejo nadaljevati določenega odnosa, ker so egoisti. Slepijo se, da bodo ponovno našli same sebe, namesto tega pa se izgubijo, saj resnično živimo samo takrat, ko živimo za nekoga.

Ta mlajši sin je, tako kot vsi mi, lačen naklonjenosti, želi biti ljubljen. Vendar pa je ljubezen dragocen dar, z njo je treba skrbno ravnati. On pa jo zapravi, se proda za nizko ceno, ne spoštuje samega sebe. To spozna v času lakote, ko nihče ne skrbi zanj. Obstaja nevarnost, da v teh trenutkih začnemo beračiti za naklonjenost in se navežemo na prvega gospodarja, ki pride mimo.

Zaradi teh izkušenj se v nas rodi izkrivljeno prepričanje, da smo lahko v odnosu samo kot služabniki, kakor da bi morali odkupiti krivdo ali kakor da prava ljubezen ne more obstajati. Mlajši sin namreč po tem, ko pride do dna, misli, da se bo vrnil v očetovo hišo in s tal pobral kakšno drobtinico naklonjenosti.

Samo tisti, ki nas resnično ljubi, nas lahko osvobodi tega napačnega pogleda na ljubezen. V odnosu z Bogom doživimo prav to izkušnjo. Veliki slikar Rembrandt je na eni izmed svojih znanih slik čudovito upodobil vrnitev izgubljenega sina. Nagovorita me zlasti dva detajla: mladeničeva glava je obrita kakor glava spokornika, videti pa je tudi kot glava otroka, saj se ta sin ponovno rojeva. In potem očetove roke: ena moška in druga ženska, ki opisujeta moč in nežnost v objemu odpuščanja.

Vendar pa je starejši sin tisti, ki predstavlja ljudi, katerim je prilika namenjena: sin, ki je ostal vedno doma z očetom, in vendar je bil od njega oddaljen, oddaljen v srcu. Morda je tudi ta sin želel oditi, vendar je tam, v tem odnosu, ostal iz strahu ali dolžnosti. Toda ko se prilagodiš proti svoji volji, v sebi začneš gojiti jezo, ki prej ali slej izbruhne. Paradoksalno je prav starejši sin na koncu v nevarnosti, da ostane zunaj hiše, ker ne deli očetovega veselja.

Oče gre naproti tudi njemu. Ne graja ga in ga ne spomni na dolžnost. Želi samo, da začuti njegovo ljubezen. Povabi ga, naj vstopi, in pusti vrata odprta. Ta vrata ostajajo odprta tudi za nas. To je namreč razlog upanja: lahko upamo, ker vemo, da nas Oče čaka, nas vidi od daleč in vedno pušča vrata odprta.

Dragi bratje in sestre, vprašajmo se torej, kje smo mi v tej čudoviti pripovedi. In prosimo Boga Očeta za milost, da bi tudi mi ponovno našli pot, da bi se vrnili domov.