Kateheza o Zaheju: Jezusov pogled ni pogled, ki očita, ampak je pogled usmiljenja
»Krepimo željo, da bi videli Jezusa, predvsem pa dopustimo, da nas najde usmiljenje Boga, ki nas vedno išče, ne glede na to, v kakšni situaciji smo se izgubili,« je spodbuda kateheze, ki jo je objavil Sveti sedež, četudi v času papeževega okrevanja v Vatikanu ni splošnih avdienc. Sklop jubilejnih katehez o Jezusu, ki je naše upanje, je sedaj namenjen Jezusovim srečanjem, tokrat je v ospredju Zahej.
Zahej začuti željo, da bi videl Jezusa, zatem pa odkrije, da ga je Jezus iskal in da želi ostati v njegovi hiši. Njegovo srce se napolni z veseljem: zaveda se, da ga je Jezus videl, prepoznal in mu odpustil. Jezusov pogled ni pogled, ki očita, ampak je pogled usmiljenja.
Svetopisemski odlomek: Lk 19,1-5
Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.«
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«
Zahej. »Danes moram ostati v tvoji hiši!« (Lk 19,5)
Dragi bratje in sestre,
nadaljujmo razmišljanje o Jezusovih srečanjih z nekaterimi evangeljskimi liki. Tokrat bi se rad ustavil pri Zaheju. Gre za prizor, ki mi je še posebej pri srcu, saj ima posebno mesto na moji duhovni poti.
Lukov evangelij nam Zaheja predstavi kot človeka, ki se zdi brezupno izgubljen. Morda se tudi mi včasih počutimo tako: brez upanja. A Zahej bo odkril, da ga je Gospod že iskal.
Jezus je prišel v Jeriho, mesto, ki se nahaja pod morsko gladino in je zato podoba predpekla, kamor želi iti iskat tiste, ki se čutijo izgubljene. In res se Vstali Gospod še naprej spušča v predpekel današnjega časa, na kraje vojne, v bolečino nedolžnih, v srca mater, ki vidijo umirati svoje otroke, v lakoto ubogih.
Zahej se je v nekem smislu izgubil, morda je sprejel napačne odločitve ali pa ga je življenje postavilo v situacije, iz katerih se le stežka izkoplje. Luka namreč vztraja pri opisu značilnosti tega človeka: ne le da je cestninar, torej tisti, ki pobira davke svojih someščanov za rimske zavojevalce, ampak je celo vodja cestninarjev, kot da bi rekli, da je njegov greh pomnožen.
Luka nato doda, da je Zahej bogat, kar nakazuje, da je obogatel na račun drugih in zlorabil svoj položaj. Toda vse to ima posledice: Zahej se verjetno počuti izključenega, vsi ga prezirajo.
Ko izve, da gre Jezus skozi mesto, Zahej začuti željo, da bi ga videl. Ne upa si niti predstavljati, da bi ga srečal, zanj bi bilo že dovolj, da bi ga videl od daleč. Vendar pa naše želje naletijo tudi na ovire in se samodejno ne uresničijo. Zahej je nizke rasti! Takšna je naša realnost, imamo omejitve, ki jih moramo sprejeti. In potem so tu še drugi, ki nam včasih ne pomagajo. Množica Zaheju prepreči, da bi videl Jezusa. Morda je to nekoliko tudi njihovo maščevanje.
Ko imaš močno željo, ne izgubi poguma. Našel boš rešitev. Vendar moraš imeti pogum in ne smeš se sramovati. Potrebne je nekaj otroške preprostosti in ne preveč skrbeti za svojo podobo. Zahej spleza na drevo, kot bi to storil nek otrok. Gotovo je bila to dobra razgledna točka, zlasti ker je lahko opazoval, ne da bi ga kdo videl, saj se je skrival za vejami.
Toda pri Gospodu se vedno zgodi kaj nepričakovanega. Ko se Jezus približa, pogleda navzgor. Zahej se čuti izpostavljenega in verjetno pričakuje javno grajo, kar so ljudje morda upali, a bodo ostali razočarani. Jezus namreč pravi Zaheju, naj takoj spleza dol, skorajda presenečen, da ga vidi na drevesu, in mu reče: »Danes moram ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Bog ne more iti mimo, ne da bi poiskal izgubljene.
Luka izpostavi veselje v Zahejevem srcu. To je veselje človeka, ki začuti, da se ga je videlo, prepoznalo in se mu predvsem odpustilo. Jezusov pogled ni pogled, ki očita, ampak je pogled usmiljenja. Tistega usmiljenja, ki ga včasih s težavo sprejmemo, zlasti kadar Bog odpusti tistim, ki si tega po našem mnenju ne zaslužijo. Potihem momljamo, ker bi radi postavili meje Božji ljubezni.
Na domu Zahej prisluhne Jezusovim besedam o odpuščanju, nato pa se dvigne na noge, kot da bi vstal iz svojega mrtvega stanja. Vstane, da bi sprejel odločitev: četverno bo povrnil, kar je ukradel. Ne gre za ceno, ki jo je treba plačati, kajti Božje odpuščanje je zastonj, temveč gre za željo, da bi posnemal Njega, ob katerem je začutil, da je ljubljen. Zahej sprejme to odločitev, h kateri ni bil zavezan, a jo sprejme zato, ker razume, da je to njegov način ljubezni. In to stori tako, da združi rimsko zakonodajo o kraji in rabinsko zakonodajo o pokori. Zahej torej ni le človek želja, ampak je tudi človek, ki zna narediti konkretne korake. Njegov sklep ni nekaj splošnega ali abstraktnega, ampak izhaja iz njegove osebne zgodbe. Pogledal je svoje življenje in določil točko, pri kateri bo začel svojo spremembo.
Dragi bratje in sestre, od Zaheja se naučimo, da ne izgubimo upanja niti takrat, ko se čutimo zapostavljene ali nesposobne, da bi se spremenili. Krepimo željo, da bi videli Jezusa, predvsem pa dopustimo, da nas najde usmiljenje Boga, ki nas vedno išče, ne glede na to, v kakšni situaciji smo se izgubili.
