Kateheza o Jezusovem darovanju v templju, v majhnosti videti navzočnost Boga

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Lk 2,27-29

[Simeon] je v Duhu prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika po svoji besedi v miru.«

Kateheza: Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«

Jezusovo darovanje v templju. »Moje oči so videle tvoje zveličanje.«

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes premišljujmo o lepoti Jezusa Kristusa, ki je naše upanje (prim. 1 Tim 1,1), v skrivnosti njegovega darovanja v templju.

V pripovedih o Jezusovem otroštvu nam evangelist Luka opiše Marijino in Jožefovo pokorščino Gospodovi postavi in vsem njenim predpisom. V resnici v Izraelu ni bilo obvezno darovati otroka v templju, a kdor je poslušal Gospodovo besedo in se ji je želel podrediti, je to imel za dragoceno dejanje. Tako je storila Ana, mati preroka Samuela, ki je bila nerodovitna. Bog je uslišal njeno molitev in ona, potem ko je rodila sina, ga je odnesla v tempelj in ga za vedno darovala Gospodu (prim. 1 Sam 1,24-28).

Luka torej pripoveduje o prvem bogoslužnem opravilu, povezanim z Jezusom, ki se zgodi v svetem mestu Jeruzalem in ki bo od trenutka, ko se bo trdno odločil iti v Jeruzalem (prim. Lk 9,51), cilj vsega njegovega delovanja, usmerjenega v izpolnitev njegovega poslanstva.

Marija in Jožef ne vključita Jezusa le v zgodovino družine, ljudstva, zaveze z Gospodom Bogom, ampak poskrbita za njegovo varstvo in rast ter ga vpeljeta v ozračje vere in čaščenja. Tudi onadva postopoma rasteta v razumevanju poklicanosti, ki ju daleč presega.

V templju, ki je »hiša molitve« (Lk 19,46), Sveti Duh nagovori srce tega starega moža. Simeon je del svetega Božjega ljudstva, ki je znalo pričakovati in upati, in goji željo po izpolnitvi obljube, ki jo je Bog dal Izraelu po prerokih. Simeon zazna prisotnost Gospodovega Maziljenca, vidi luč, ki sije sredi ljudstva, ki »hodi v temi« (prim. Iz 9,1), ter se napoti k temu otroku, ki je »sin, ki nam je dan«, je »Knez miru«, kot to napoveduje Izaija (prim. Iz 9,5). Simeon objame otroka, ki majhen in nemočen počiva v njegovih rokah. A v resnici je on tisti, ki najde tolažbo in izpolnjenost svojega življenja, ko ga stisne k sebi. To izrazi v pesmi, polni ganljive hvaležnosti, ki je za Cerkev postala molitev ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,29-32).

Simeon opeva veselje tistega, ki je videl Odrešenika Izraela in drugih ljudstev, ga prepoznal in o tem srečanju lahko govori drugim. Je priča vere, ki jo prejme v dar in sporoča drugim; je priča upanja, ki ne razočara; je priča Božje ljubezni, ki človekovo srce napolni z veseljem in mirom. Poln te duhovne tolažbe, starček Simeon smrti ne vidi kot konca, ampak kot izpolnitev, kot polnost, čaka jo kot »sestro«, ki ne izniči, ampak vodi v resnično življenje, ki ga je že okusil in v katerega veruje.

Tisti dan Simeon ni edini, ki vidi odrešenje, ki je postalo meso v otroku. Isto se zgodi tudi Ani, osemdesetletni ženi, vdovi, ki je v celoti predana služenju v templju in posvečena molitvi. Ko vidi otroka, slavi Boga Izraela, ki je prav po tem detetu odrešil svoje ljudstvo. O tem pripoveduje drugim in velikodušno širi preroško besedo. Pesem odrešenja obeh, Ane in Simeona, spodbudi oznanilo jubileja za vse ljudstvo in ves svet. V templju v Jeruzalemu se v srcih ponovno razplamti upanje, saj je vanje vstopil Kristus, upanje naše.  

Dragi bratje in sestre, tudi mi posnemajmo Simeona in Ano, ta dva »romarja upanja«, ki imata bistre oči, sposobne videti onkraj navideznosti, ki slutita Božjo navzočnost v majhnosti, z veseljem sprejemata Božji obisk ter v srcu bratov in sester znova prižigata upanje.